SVETI LOVRENC NAD BAŠLJEM
Kako rada imam jutra, ko se zbudim in skozi okno dnevne sobe drugega doma vidim s soncem obsijane Kamniško Savinjske Alpe, ki kar kličejo po obisku. A mogoče zaenkrat še ni neke večje želje, da bi se povzpela na visoke vrhove. Je pa želja, da se sprehodiva in podava na manjši hrib z imenom Sv. Lovrenc nad Bašljem.
In sva se odpeljala proti Bašlju. Bolj sva se približevala izhodišču lepši je bil pogled na naravo. Avto sva pustila nekje na začetku makadamske ceste od koder sva se podala peš proti cerkvici sv. Lovrenca.
Sv. Lovrenc nad Bašljem je cerkvica in priljubljena izletniška točka nad krajem Bašelj v občini Preddvor na Gorenjskem.
Čašni listi trikotnočrtalasti, mnogo krajši od venčne cevi, prilegli ob venec ali nekoliko vstran štrleči. Plodnica podrasla, ob zrelosti se odpira z luknjicami skozi katere se usujejo številna semena.
Posebnosti: cvetni peclji in listi vsebujejo nestrupen bel mleček. Pogosto jo sadijo po vrtovih. Zelo variabilna in taksonomsko težavna vrsta s številnimi podvrstami in formami.
Podobne vrste: trebušasta zvončica (Campanula cochlearifolia) - Scheuchzerjeva zvončica (Campanula scheuchzeri).
Pot se zloži in poteka naravnost.
Pot se znova vzpne.
Nedaleč od cerkvice Sv. Lovrenca stoji klopca za utrujene popotnike nad njo pa se dviga znamenje.
Sv. Lovrenc pod Storžičem z drugim imenom tudi Gora sv. Lovrenca je tudi območje večjega gradišča iz starejše železne dobe z dobro vidnimi terasami in kamnitim obzidjem. Na gradišču je ugotovljena tudi poznoantična poselitev, ko je bila naselbina ponovno utrjena in glede na najdbe poseljena še v zgodnjem srednjem veku.
Cerkev Sv. Lovrenca je ena starejših na tem območju. Zanimivo je, da je cerkvica omenjena tudi v srednjeveški ljudski pesmi »Galjot«. Je značilna podružnica s pravokotno ladjo in apsido, kasneje prezidano v prezbiterij. Številne prezidave in čas so uničili freske v notranjosti. Ohranjen je del pohoda sv. Treh kraljev na severni steni. Enoladijska cerkev z romansko ladjo in gotskim zvezdasto obokanim prezbiterijem, posvečena 1507. V notranjosti poslikave iz okoli 1400 (Pohod).
Cerkev obdaja travnik, ki je poln cvetja.Med nabiranjem cvetlic za čaj sem lahko opazila tudi divjo vijolico.
Rastlina je doma v zmernem pasu Evrope in Azije, v različnih podvrstah, zvrsteh in oblikah. Zunanje in notranje naj bi pomagala zdraviti različne kožne bolezni, denimo izpuščaje, gnojne mehurčke, mozolje in srbečo kožo, ljudska medicina pa jo priporoča še notranje pri katarju dihalnih poti, oslovskem kašlju in vročičnem prehladu, zunanje pa za izpiranje žrela. Spodbudila naj bi tudi presnovo in zato »čistila kri«, bila v pomoč pri znojenju, pomagala gnati na vodo in odvajati blato ter zdravila revmatizem, vnete sklepe in poapnene žile.
je navadno že pri dnu razvejeno. Steblo je gosto srhkodlakavo, brez žleznih laskov in praktično brez vonja. Pritlični listi lahko prezimijo, nato pa se pred cvetenjem posušijo. Dolgopecljati spodnji listi so od glavne listne ploskve jasno ločeni z dvema krpama. Od 12 do 30 cvetov je združenih v 4 do 10 gostih cvetnih vretenc. Svetlo vijoličast ali rožnat venec je dolg 10 do 15 mm.
Navadna lakota (znanstveno ime Galium mollugo)
Vretenčasta kadulja je znana medonosna rastlin, ki uspeva na svežih, zmerno bogatih tleh na izrazito sončnih krajih na zmerno toplih legah. Z izjemo Pomurja in visokogorja je razširjena po vsej Sloveniji.
je zelnata trajnica iz družine broščevk, ki je razširjena skoraj po celi Evropi, in Severni Afriki od Portugalske in Maroka na zahodu do Altaja in Kavkaza na vzhodu. Kasneje so jo zanesli tudi v Severno in Južno Ameriko in na Novo Zelandijo. V Severni Ameriki je razširjena od Skalnega gorovja do Apalačev, pa tudi okoli Velikih jezer. Navadna lakota doseže v višino med 15 in 100 cm. Steblo je v prerezu kvadratne oblike, na vrhu pa so v socvetja zbrani majhni beli cvetovi s po štirimi venčnimi listi, ki v premeru dosežejo od 1 do 1,5 mm. Cveti od maja do septembra, uspeva pa vse do nadmorske višine okoli 2100 metrov.
Navadna pokalica ali navadna lepnica (znanstveno ime Silene vulgaris)
V tradicionalni medicini se čaj iz navadne lakote uporablja pri obolenjih jeter in žolča, pa tudi v kulinariki
je zelnata trajnica iz družine klinčnic, ki je domorodna v Evropi, kasneje pa so jo zanesli tudi v Severno Ameriko, kjer velja za plevel. V višino zraste od 15 do 50 cm, slovensko ime pa je rastlina dobila po tem, da njene značilne 20 žilne cvetne čašice ob pritisku počijo, še posebej, kadar so še povsem zaprte.
Črni lučnik (Verbascum nigrum)
Mladi poganjki in listi so užitni, starejše pa je zaradi žilavosti dobro prej nekaj časa kuhati in so prav tako okusni.
Rastlina v Sloveniji cveti od maja do septembra.
Iz Italije je nam najbližje poznanih nekaj značilnih jedi s pokalico, predvsem se listi blago pokuhani dobro podajo v jedi s testeninami, predvsem s širokimi rezanci in špageti. Zelo okusne so tudi mesne jedi z dodatkom listov pokalice npr. v mesne kroglice.
pokončna trajnica s pritlično listno rozeto in večinoma enostavnim, robatim, nerazraslim steblom v cvetni regiji. Spodnji listi so podolgastojajčasti do suličasti, s srčastim dnom, dolgopecljati, po robu grobo topo nazobčani, po zgornji strani skoraj goli, temnozeleni in bleščeči, zgornji listi so večinoma sedeči, jajčasti do suličasti, premenjalno razvrščeni. Cvetovi so rumeni, 1.5 do 2 cm veliki, zgoščeni v sestavljena, podaljšana, grozdasta socvetja, močno zbližani, pecljati, prosojno pikčasti, zvezdasto razprostrti, 5-števni, vsak cvet s podpornim listom. Prašnikov 5, njihove niti vijoličasto volnatodlakave, prašnice ravno nameščene na prašnično nit, oranžnorumene. Plod je okroglasta glavica, ki je za polovico daljša od čašnih listov.
Posebnosti: celotna rastlina, posebej pa listi, ima zelo neprijeten vonj. Od zelo podobnega avstrijskega lučnika (V. austriacum) se loči po pritličnih listih, ki so pri dnu srčasti, pri avstrijskem lučniku so pri dnu klinasti oz. se iztezajo v listni pecelj.
tudi zdravilna rastlina, ki raztaplja sluz v dihalih. Za čaj najbolj uporabno cvetje, ki ga moramo za čim večjo učinkovitost na hitro posušiti.
Velecvetni lučnik (Verbascum thapsiforme) ali papeževa sveča je ena najbolj impozantnih rastlin, kar jih raste pri nas. Poleg obravnavanega sta znana tudi drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus) in še črni lučnik. Vsi imajo enake lastnosti, zato jih uporabljamo enako. Listi so zelo kosmati in pri zemlji veliki, proti vrhu pa so vedno manjši. Prevedeno ime opozarja, da je rastlina kosmata kot barbar, rumene barve, tako da so jo uporabljali za barvanje, in ker so posušene rastline namakali v smolo in si z njimi svetili, je dobila ime lučnik ali papeževa sveča.
Dobra misel je trajnica, ki zraste v nizek grmiček do pol metra visok. Njeno razvejeno štirirobo in rahlo dlakavo steblo je v zgornjem delu nekoliko rdečkasto. Listi so jajčaste oblike, na spodnji strani posuti z drobnimi žlezami in so navzkrižno nameščeni. Majhni cvetovi so rožnato vijolične, včasih celo karminasto rdeče barve in so združeni v kobulasta socvetja.
Vsi deli rastline so nadvse aromatični, ko jih pomečkamo med prsti.
Prav zaradi njenega širokega spektra učinkovanja je dobila ime dobra misel.
Kje raste
Dobra misel raste na prisojnih pobočjih, na rahlo zakisanih tleh v gozdovih, ob gozdnih poteh, jasah, brežinah, suhih travnikih.
Kdaj jo nabiramo
Dobro misel nabiramo od junija do avgusta.
Katere dele nabiramo
Nabiramo cel zgornji del rastline, ne pa spodnjega, saj po juniju oleseni.
Dobra misel vsebuje čreslovine, grenčine in eterično olje pri katerem je predvsem timol tista sestavina, ki poskrbi za njen aromatičen okus. Poleg tega vsebuje tudi železo, omega 3 maščobne kisline, vitamine K, A in C, magnezij.
Sestavini eteričnega olja - timol in karvakrol ugodno delujeta pri bakterijskih, virusnih in glivičnih okužbah. Dobra misel pomaga pri vnetju ustne votline, kašlju, hripavosti, saj razkužuje usta in grlo. Blaži tudi težave z dihali, ki spremljajo gripo, prehlad in bronhitis. Pri gripi in prehladi pospešuje znojenje.
Njeno eterično olje pomaga umiriti želodčne krče, spodbuja prebavo, odganja črevesne vetrove, napihnjenost in spodbuja delovanje jeter in žolčnika. Eterično olje naj bi pomagalo tudi pri zdravljenju pljučnih in črevesnih okužb ter okužb sečil.
Rman, navadni
Achillea millefolium L.
Družina: Nebinovke (Asteraceae)
Uporaba: lajšanje prebavnih težav, kot so prebavni krči, pomanjkanje apetita, napihnjenost in napenjanje, blažje bolečine in krči v predelu medenice (pri bolečih menstruacijah)
Uporabni deli: zel (herba), Uporabni deli rastline
V zdravilne namene uporabljamo cvetove iz posušenih socvetij in svežo ali posušeno zel.
Rman je trajna rastlina, ki zraste do višine 50 cm. Pokončno, čvrsto, lesnato steblo raste iz plazeče korenike. Listi so podolgovati, izmenično nameščeni, večkrat pernati s kratkimi, koničastimi konci. Beli do rožnati cvetni koški so razvrščeni v kobulih. Zgornje dele cvetočih poganjkov nabiramo od julija dalje. Raste po travnikih, gozdnih obronkih, na obdelanih tleh in na nasipih od nižine do alpskega pasu po vsej Sloveniji.
Zel rmana se je v ljudskem zdravilstvu tradicionalno uporabljala za ustavljanje krvavitve (pri hemoroidih, menstruaciji) in v obliki kopeli pri močnem potenju. Uporablja se tudi pri pomanjkanju apetita ter prebavnih težavah. Od nekdaj se uporablja v prehrani, kot dodatek jedem in žganim pijačam. Kot tonik, sladkan z medom, ga priporočajo pri gripi in po težkih obolenjih.
Rman v senu pospešuje tek in zdravo prebavo živali. Rmanov čaj se tradicionalno uporablja tudi pri kolikih pri konjih in govedu. Zunanje se uporablja pri ranah, ki se slabo celijo.
Materina dušica, vrtna
Thymus vulgaris L.
Družina: Ustnatice (Lamiaceae)
Uporaba: kašelj, ki spremlja prehladna obolenja, slaba prebava in vetrovi, vnetja ustne sluznice, slab zadah
Uporabni deli: zel (herba), list (folium), eterično olje (aetheroleum)
Vrtna materina dušica oz. vrtni timijan je aromatično dišeč pritlični grmiček, ki lahko zrase do 50 cm visoko. Pokončni štirirobni poganjki so rahlo dlakavi. Listi s kratkimi peclji so ob robu zavihani, majhni, ozki in spodaj belkasto dlakavi. Cvetovi so majhni, rožnati in pecljati, nakopičeni v zalistju.
Vrtna materina dušica izvira iz Sredozemlja, vendar jo danes gojijo v srednji in vzhodni Evropi, Afriki, Turčiji, Izraelu, Indiji in Združenih državah Amerike. Največkrat uporabljamo zel vrtne materine dušice (osmukani lističi in cvetovi), ki diši aromatično in je rahlo grenkega okusa. Iz nje pripravimo zdravilni čaj (Materina dušica) oz. jo dodamo čajnim mešanicam (Prsni čaj).
Zaradi blagodejnih učinkov pri kašlju je tekoči ekstrakt zeli vrtne materine dušice pogosto sestavina sirupov (Timijanov sirup, Sirup za izkašljevanje za odrasle, Sirup za izkašljevanje za odrasle brez sladkorja).
Uporabljamo tudi eterično olje vrtne materine dušice, ki ga pridobivamo z vodno destilacijo. Dodajamo ga tekočinam za grgranje, zobnim pastam in pripravkom za nego kože. Vrtna materina dušica je ena izmed najstarejših začimb, ki jo uporabljamo pri pripravi številnih mesnih in zelenjavnih jedi.
Zdravilni čaj vrtne materine dušice pogosto uporabljamo za lažje izkašljevanje pri kašlju, ki spremlja prehladna obolenja. Vrtna materina dušica zmehča sluz, pospeši izkašljevanje in lajša krče bronhijev.
Pri vneti ustni sluznici in slabem zadahu čaj grgramo. Zunanje ga lahko uporabimo za umivanje ali kot dodatek k kopelim, saj pospešuje krvni obtok, pomirja krče bronhijev in vpliva na kožne nečistote.
Čaj lahko uporabimo tudi za inhalacije.
Prava lakota je trajnica. Njeno glavno, nekoliko dlakasto štirirobo steblo zraste do 60 cm visoko. Listi prave lakote so igličasti, s spodvihanim robom, na spodnji strani nekoliko belkasti in dlakavi. V vretencih jih je po 8 do 12.
Rastlina ima ob cvetenju številne majhne zlatorumene cvetove, ki dišijo po medu in sestavljajo zgoščena socvetja.
Kje raste
Prava lakota raste na suhih in kamnitih travnikih, pašnikih, ob robovih gozda, poteh, mejah, nasipih in na višje ležečih krajih povsod po Evropi. Raje ima bolj suha rastišča.
Kdaj jo nabiramo
Rastlino nabiramo od junija do septembra, ko cveti. Za nabiranje so najbolj primerne opoldanske ure na suh in topel dan.
Katere dele nabiramo
Nabiramo celotni zgornji del rastline (zgornjih 10 cm), ki sestoji iz zgoščenega socvetja.
Prava lakota ima dolgo zgodovino uporabe v ljudskem zdravilstvu, v sodobni farmaciji in medicini pa so njeni zdravilni učinki in uporaba manj priznani. V glavnem se rastlino uporablja kot diuretik in pri zdravljenju težav s kožo.
Posebej cenjeni so njeni diuretični učinki. Prava lakota tako vpliva na ledvice in povečuje tok urina (pospešitev odvajanja vode). Pomaga pri mehurja, vnetju ledvic in ostalih sečil, spodbuja odstranjevanje ledvičnih in sečnih kamnov.
Naslednja cvetlica, ki je nisem pričakovala, da jo bom še kje našla pa je nekoč rasla tudi pri nas na domačem vrtu, tik ob gozdu in vsako sezono sem jo opazovala, dokler ni nekega dne izginila. Meni ljubi nageljčki...
 | |||||
| Sternbergov Klinček (Dianthus sternbergii) | Sternbergov klinček boste našli na više ležečih meliščih in tratah v slovenskih Alpah. Od drugih divjih nageljčkov (klinčkov) ga boste najlaže ločili takole: | Cvetovi so posamični. Na vsakem stebelcu, visokem do približno 20 cm, raste praviloma samo en cvet. | Ploščica venčnih listov (barvitih cvetnih listov) je resasto razcepljena. Čašne luske na dnu cvetne čaše se zaključujejo z dolgo zeleno reso. | Sternbergovemu klinčku je zelo podoben montpellierski klinček, od katerega se razlikuje po nižjem enocvetnem steblu in bolj svetlih, manj priostrenih listih. |
Sternbergov klinček cveti od pozne pomladi do zgodnje jeseni. Cvetovi se odpirajo v različnih odtenkih rožnate, rdeče ali bele barve, kar ustvarja čudovite barvne kombinacije v vrtu. Cvetovi so privlačni ne le za ljudi, temveč tudi za različne opraševalce, kot so čebele in metulji, kar še dodatno povečuje njihovo vrednost v ekosistemu.
Ko sva dosegla vrh in se sprehodila okoli obzidja se prav vsak zazrt v dolino začudi nad lepoto pokrajine. Od cerkve se ponuja lep razgled na del Ljubljanske kotline, vse do Kranja in Šmarne gore. Čudovit pogled je tudi na Storžič, saj se cerkev nahaja neposredno pod njim. Lep pa je pogled proti južnim pobočjem Storžiča in delu gorenjske.
Sv. Lovrenc ( 892 m) stoji na južnem pobočju nedaleč od gozdnatega vrha Gore (918 m), sicer
pa neposredno pod Storžičem. Cerkev Sv. Lovrenca je ena starejših na tem območju. Prvo
omemba sega v leto okoli 1154.
Cerkev je bila zgrajena že davnega leta 1142. Zanimivo je, da je cerkvica omenjena tudi v srednjeveški ljudski pesmi »Galjot«. Je značilna podružnica s pravokotno romansko ladjo in apsido, kasneje prezidano v gotsko zvezdasto obokan prezbiterij.
Posvečena je bila leta 1507. Številne prezidave in čas so uničili freske v notranjosti. Ohranjen je
del pohoda sv. Treh kraljev na severni steni v ladji. Freske so delo furlanskih mojstrov iz začetka
15.stol. Na zunanjosti je bil naslikan sveti Krištof, ki na rami nosi Kristusa. Ta se ga je z desnico
držal za lase in blagoslavljal z levico.
Zraven prve freske je freska s prizorom križanja.
Kasetiran strop je iz 17.stol. Prinesli so ga iz cerkve sv. Lenarta na Bregu ob Kokri.Tam so ga odstranili, ko so pod njim našli še starejši poslikan gotski strop
Ko sva nabrala še nekaj rož za čaj sva se odpravila nazaj proti avtomobilu in se vrnila domov. Na Svetega Lovrenca greva vedno z veseljem, ker nama nudi zelo lep razgled na nama ljube domače kraje. Skoraj vedno s seboj vzameva tudi daljnogled s katerim lahko opazujeva kako življenje teče v dolini in kam vse naju bo še zanesla pot.
In kjer imava tudi pogled na Storžič, ki se veselo nasmiha.. kdo ve.. mogoče ga nekega dne doseževa.
Komentarji
Objavite komentar