Po kolesarski stezi od Jesenic do Mojstrane

Dan se je začel kot običajno, zunaj pa sončno in toplo vreme. Nebo brez oblačka in kaj naj v takem vremenu delam doma ? nič...

In tako sem sem malo pred 11. uro dopoldne podala s kolesom od Jesenic do Mojstrane. Na stezi kar nekaj ljudi, da nisem bila popolnoma sama. Steza se zlagoma vzpenja in pada, dobra rekreacija za telo. Prvi klanec je malo pred Hrušico preden se priključi na glavno cesto, ki pelje na Mežakljo. Ta klanec ima 10 % vzpon. Po vzponu steza preide v cesto, ki poteka ob avtocesti in je ravna. Zopet se vzpne preden se pričnejo ovinki za na deponijo Mežaklja. Po manjšem klancu navzgor in na desno, kjer je označen odcep za Rateče- do zadnje vasi 26 km.

Spust po klancu navzdol z 10% naklonom, na desno pogled na avtocesto in predor Karavanke in z vrhovi Karavank. Steza položna do podvoza pod avtocesto, spust in spet ravnina. Pod stezo teče reka Sava Dolinka, ki se pri Radovljici pridruži Savi Bohinjki, skupaj pa tvorita najdaljšo slovensko Reko: Savo.

Zopet klanec tokrat 17% vzpon, in nato ravnina, steza skozi gozd, ki je precej posekan, na desno pogled na predor in Karavanke.

Od klanca nekaj metrov ravnina in tako imenovani "Zloglasni klanec" s 15 % vzponom, ki je najdaljši na tej stezi.

Na vrhu klanca zopet ravnina, steza poteka skozi gozd, na desni strani se lepo vidi skozi krošnje dreves nekoliko večji travnik. 

Ko pridemo iz gozda je na cesti nekoliko več kamenja, blata in nanosov iz hudournika in je potrebna pazljivost. Kljub temu, da se trudijo čimprej odpraviti posledice hudournika. 

Steza poteka mimo dveh travnikov, na enem je nekoliko večji objekt za pastirja oz. spravilo sena. 

Po tem ravninskem delu sledi še zadnji klanec, po katerem se spustimo in že smo skoraj v Mojstrani. 

Pred Mojstrano še počivališče Topolino, kjer se lahko ustavimo, a je sedaj zaprto. 

Most do počivališča

Od mostu sledimo kolesarski stezi na glavno cesto, ki pelje skozi Mojstrano. 

Cerkev Sv. Martina v Mojstrani. Od cerkve na Rodinah je bila v preteklosti oddaljena 1 dan hoda. Tu naj bi se ustavila Sv. Ciril in Metod. 

Od cerkve naprej po cesti, mimo smučišča Mojstrana, Šmercove domačije, gasilnega doma in čez most pod katerim teče Triglavska Bistrica. 

Za smer Rateče se zavije na desno, za smer Slap Peričnik in dolina Vrat pa na levo. Nadaljevala sem na levo, mimo hiše v kateri je nekoč živel Čebelar Mihael Ambrožič. Mimo trgovine Mercator in manjšega bara za trgovino. Na levi strani Trg Olimpijcev, kjer se odvijajo razni dogodki tekom leta. 

Ustavila sem se pri Slovenskem Planinskem muzeju. 

Od muzeja me je lepo vreme vabilo, da naj nadaljujem vožnjo s kolesom in tako sem se usmerila na levo proti dolini Vrat in slapu Peričniku. Manjši klanec na začetku potem je cesta položna, a v slabem stanju zaradi vremenskih vplivov in prometa. Iz leve smeri lahko slišimo Triglavsko Bistrico, na desni šum vetra v krošnjah dreves.
Postanek sem naredila pri Parkirišču, kjer so tudi zapornice na reki. Tu imajo že nekaj časa tudi števec vozil, ki nadaljujejo vožnjo še naprej. Prav tako je tu izhodiščna točka za Jezero Kreda ( dobrih 15 minut) in Slap Peričnik ( 1h do 1h 15).

Od tu sem nadaljevala po cesti proti slapu Peričnik, na desno stran polno cvetočega Resja, rožnati grmički na desno nas spremlja Triglavska Bistrica, ki je te dni še posebej lepa, kristalno jasna, da se vidi dno. 

Pri naslednjem parkirišču sem se ustavila, kajti cesta naprej je v zelo slabem stanju in nisem mogla nadaljevati s kolesom. 

Moj potep se je tako končal. Iz Mojstrane sem se vrnila nazaj na Jesenice. Ves čas pa me je spremljalo toplo sonce, prijeten veter in svež gorski zrak. 

Kmalu se vrnem v objem Triglavskega narodnega parka!