PRAZNIČNA REKA IN ADVENT V OPATIJI- ALPETOUR 4.12.2022

 Vstopili smo v drugo adventno nedeljo in s tem dnem je agencija Alpetour organizirala razpisni izlet v Rijeko in Opatijo. 

Dan se je začel z vlago, dežjem in mrazom, ko smo ob 8 uri zjutraj šli na pot iz Jesenic. Potniki so se začeli zbirati v Kranju, Škofji Loki in nenazadnje v Ljubljani. Vmes je v Kranju vstopila tudi naša vodnica Katja Arko Dolenc. 

Naš prvi postanek za jutranjo kavo je bilo gostišče Potok nedaleč od meje z Hrvaško (CRO). Na meji ni bilo čakanja, smo hitro prešli obmejne formalnosti, hrvaški policisti nas niso nič preverili. 

Prvi postanek na našem dnevnem izletnem programu je bil Trsat- romarsko središče kamor romajo z vse Evrope. Naša voznika sta avtobus parkirala na parkirišču nas pa je prevzela lokalna vodnica Gospa Jagoda in nas popeljala najprej do Trsatske trdnjave. V tistem hipu je dež lil kot iz škafa, vodnice se sploh ni slišalo v naši skupini razen tistih, ki so stali tik ob njej.

Trsat je znan predvsem po teh dveh znamenitostih, še prej pa omenimo »Trsatske stopnice« (hrvaško »Trsatske stube«), te bodo zanimive predvsem tistim turistom, ki se ne bojijo »manjšega razgibavanja«. Kar 539 stopnic namreč predstavlja najkrajšo pot iz središča Reke do vrha Trsata. Navzgor jih boste prehodili v 15 do 20 minutah, navzdol nekoliko hitreje (opomba, hitri tekači jih pretečejo v dobrih treh do štirih minutah).

Zaradi zaobljube, leta 1531, je bil pobudnik gradnje stopnic (prvih 128 stopnic) slavni uskoški junak, kliški kapetan Petar Kružić, mnogi zaradi tega stopnice, imenujejo tudi »stube Petra Kružića«. Večino, zgornji del Trsatskih stopnic je leta 1725 zgradil Gavro Aichelburg, vojvoda štajerski, kranjski in koroški. Seveda so bile nekatere stopnice dodane in obnovljene tudi po tem letu. Kar nekaj cerkvenih kapelic je postavljeno ob stopnicah, ki so jih mnogoštevilni verniki  zaneseno premagali kar po kolenih.

Še preden pa se lotimo natančnejšega opisa utrdbe in svetišča, namenimo odstavek ali dva sami zgodovini Trsata. Že v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem so na Trsatu svoja domovanja postavili Liburni. V času Rimskega imperija je bil Trsat (latinsko: Tarsatica) pomembno mesto na poti proti Dalmaciji.

Nekateri spletni viri navajajo, da je ime Tarsatico prvotno veljalo za »stari grad« današnje Reke (najstarejši del samega mesta Reke), šele po opustošenju in odhodu Frankov, se je ime Tarsatico (iz katerega kasneje nastane Trsat) preneslo na bližnji 138 visoki hrib Trsat. Pozneje je bil Trsat v lasti Devinske gospode in več stoletij rodbine Frankopanov. Največji vpliv na Reko in sosednji Trsat (vse do leta 1945 sta bili to še ločeni naselji?!) pa imajo zagotovo  Habsburžani, ki so bili nekaj sto let (z redkimi prekinitvami) gospodarji tega področja vse do leta 1918.

2. Trsatska utrdba (Trsatska gradina)
Trsatska gradina (utrdba, trdnjava, kaštel), na 138 metrov visokem hribu, je štrleč razglednik, ki dominira nad mestom Reko. Na tem strateško priročnem mestu so že Liburni postavili svojo vojaško postojanko, od koder  so zlahka nadzorovali pot od notranjosti proti morju.

Tudi zavojevalskim Rimljanom je ta lokacija odlično služila, predvsem kot del obrambnega sistema, katerega izhodišče je bila Tarsatika, mesto-trdnjava, na mestu današnjega starega mestnega jedra Reke.

Ko so se v Kvarnerju naseljevali Hrvati, je višje ležeči Trsat postal njihova vojaška trdnjava.  Frankovski kralj Karel Veliki je furlanskega vojvodo Erika poslal nad tukaj živeče Hrvate, da bi jih pokoril in podredil, vendar so ga dobro pripravljeni pričali na Trsatu, kjer so zlahka premagali njegovo vojsko. srečali na Trsatu, kjer so premagali njegovo vojsko in ga ubili.

Leta 1223 je ogrski kralj Andrej II. krškim knezom (Frankopanom) Vinodolsko grofijo, ta pa je vključevala tudi Trsat. Na spletni strani frankopani.eu lahko preberemo: “Številni so se borili in vladali na trsatski gradini, tej pomembni strateški polici na 138 metrov visokem griču, ki dominira v Reškem zalivu, a nihče tega kraja ni tako obeležil kot Frankopani« (op. od 13. do konca 15. stoletja)«. Frankopani so na Trsatu postavili srednjeveško trdnjavo, ki je bila važna za obrambo pred Turki.

Trsatska utrdba je kasneje prišla pod upravo Madžarov in potem bližnjega mesta Bakar. Ko so  proti koncu 17. stoletja prenehali turški vpadi, je »trsatski kaštel« izgubil svoj pomemben vojaški pomen. Leta 1750 je trsatsko utrdbo močno poškodoval potres, zdelo se je, da se trsatski utrdbi bliža nezadržen, bridki konec.

Vendar pa je v prvi polovici 19. stoletja zanemarjene trsatske zidove kupil avstrijski častnik Laval Nugent in jih pod vodstvom beneškega kiparja Giacoma Paronuzzija obnovil tako, da je ohranil prvine zgodnjesrednjeveške utrdbe vendar je hkrati postala prava pravcata rezidenca v slogu bidermajerja in romantike (prekrasno prenovljene sobe, nova okna, okrasni detajli, galerija slik itd.).

Ko Laval Nugent leta 1862 umre ga pokopljejo v družinskem mavzoleju »Mir junaka« na Trsatu (podoben je rimskemu templju), ki jo čuvata zmaja kiparja Antona Dominika von Fernkorna (postavljena leta 1864).

Spletno raziskovanje nas pripelje do naslednjih podatkov o trsatski utrdbi:  Stanje trsatskega kaštela se je med obema svetovnima vojnama katastrofalno poslabšalo. Devetdesetletna lastnica, slepa grofica Ana Nugent, spomenika ni mogla več ustrezno vzdrževati, zato je že leta 1937 ugledni profesor, konzervator Gjuro Szabo zahteval izvedbo prepotrebnih popravil, kar pa se ni zgodilo, stanje pa se je poslabšalo z dodatnim uničenjem utrdbe v času druge svetovne vojne.

Na srečo so se v drugi polovici dvajsetega stoletja ustrezne institucije le lotile obnove srednjeveške trdnjave, »Trsatska gradina« postane prenovljena reška utrdba kulture in duha, turisti pa dobimo še en pomemben hrvaški turistični biser, ki je zagotovo vreden našega obiska. Naj za vsak slučaj opozorimo, da je trsatski grad dandanes obogaten s številnimi novimi vsebinami – galerijskim prostorom z umetniškimi razstavami, poletnimi koncerti in gledališkimi predstavami na prostem ter modnimi revijami in literarnimi večeri.

Od trdnjave smo peš nadaljevali do Crkve gospe Trsatske ( Cerkev Device Marije na Trsatu), tam smo si ogledali cerkev, ikono Device Marije, ki po legendi izpolnjuje in usliši prošnje romarjev, ogledali smo si samostan ( manjši del s freskami), nato pa smo morali zaradi druge skupine čakati kar nekaj časa, da smo lahko vstopili v kapelo, kjer nam je pater zavrtel multimedijski film o Trsatu. 

Za samo zgodovino in razvoj Trsata je pomembna tudi trsatska legenda o nazareški hišici. Gre pa nekako takole. Desetega maja 1291 so angeli odnesli hišico Device Marije iz Nazareta (hišico, v kateri se je Mariji prikazal angel in ji oznanil, da bo postala Jezusova mati) in jo prinesli na Trsatski hrib.

Hišica je ostala na Trsatu vse do leta 1294, ko so jo angeli spet dvignili in odnesli v italijanski Loreto, kjer je še zdaj. Legenda še pravi, da so zviti Italijani nad hišico brž postavili cerkev, tako da je angeli ne bi mogli odnesti še kam drugam. Temeljni del hiše pa je še zmeraj v izraelskem Nazaretu in je še danes viden v notranjosti cerkve Marijinega oznanjenja, ki je največja krščanska cerkev na Bližnjem vzhodu.

Zgodovinarji menijo, da ima legenda skorajda zagotovo zgodovinsko osnovo. Zelo verjetno je namreč, da so križarji po porazu v Sveti deželi leta 1287 skušali zavarovati (odnesti) nekatere svete predmete, ki so bili tam, tudi kose nazareške hiše. Trgovina z relikvijami iz Svete dežele je bila zelo razširjena med križarskimi vojnami.

Wikipedija navaja, da je pomembno vlogo pri tem igrala plovba po vzhodni jadranski poti, saj je bila takrat najvarnejša vez med Levantom (prostor vzhodnega Sredozemlja) in Evropo, skrivnostnim vojaškim redom vitezov templarjev, papeža, neapeljskih vladarjev Anžujcev in hrvaških fevdalcev Frankopanov. Je pa na teh osnovah nastalo sedanje svetišče Matere Božje Trsatske, ki je prva turistična znamenitost na Trsatu. 

1. Svetišče Matere Božje Trsatske
Na Trsatu se nahaja cerkev Trsatske Matere Božje s frančiškanskim samostanom, ki je najstarejše od vseh Marijinih svetišč na Hrvaškem in pomembno romarsko središče.

Začetki trsatskega svetišča segajo v čas, že omenjene, trsatske legende. Ko so angeli Marijino hišo preselili v italijanski Loreto, je knez Ivan Frankopan dal zgraditi kapelico na Trsatu, njegov sin Martin pa frančiškanski samostan (1468) in cerkvico, ki z leti zraste v cerkev Matere Božje Trsatske. Čez dve stoletji, leta 1644, je takratni varuh samostana, Franjo Glavinić, cerkev obnovil in razširil. Cerkev Matere Božje Trsatske je dokončno podobo dobila leta 1824, ko so jo podaljšali za 6 metrov, prizidan je bil zvonik, ki ga do tedaj ni imela.

Danes je cerkev Matere Božje okrašena z oltarji sv. Mihovila, sv. Katarine in sv. Nikolaja, z deli umetnika slikarja iz Švice, frančiškana Serafina Schöna, slikarja C. Tasca in drugih znanih umetnikov 17. in 18. stoletja. Verniki pa najbolj cenijo znameniti triptih, čudodelno sliko Milostne Matere, ki naj bi jo naslikal sam sveti Luka.

Zaradi izgube že omenjene svete nazareške hiše je papež Urban V. že leta 1367 poslal neutolažljivemu trsatskemu ljudstvu čudodelno podobo Matere Božje z imenom Milostna Mati. Slika Milostne Matere (od leta 1715 pa je tudi zlato okronana) stoji na glavnem oltarju in jo med različnimi procesijami odnesejo iz cerkve.

Kakor sem že omenila, na Trsatu stoji tudi samostan, ki so ga leta 1468 naselili bosanski frančiškani. V samostanu je ohranjena bogata knjižnica z arhivom (več kot 20 tisoč zvezkov) in bogato zakladnico daril od 14. stoletja do danes (veliko umetniških del je bilo leta 1629 uničenih v velikem požaru).

Kot del samostana je bila v 17. stoletju ustanovljena gimnazija za šolanje mladih frančiškanov, več kot stoletje pa je tukaj delovala tudi bogoslovna šola, prva ljudska šola v Trsatu in prva bolnišnica na Reki. Frančiškanski samostan na Trsatu je danes skupaj z župnijsko cerkvijo spomenik kulture in mesto številnih kulturnih dogodkov v Reki.

Del trsatskega svetišča je tudi moderen pastoralni center z imenom Aula papeža Janeza Pavla II.  Odprt je bil leta 2008, pet let po obisku Janeza Pavla II. V spomin na papežev obisk so na Trsatu postavili tudi spomenik, ki so ga poimenovali Trsatski romar. Na skulpturi kiparja Antuna Jurkića je upodobljen papež, ko moli pred čudodelno podobo Blažene Device Marije, vernikom in menihom pa je sporočil: “Molite za mene dok sam živ, a i kad budem umro!”.

Verniki se radi sprehodijo tudi po 650 metrov dolgem križevem potu (15 postaj). Za konec »odstavkov o božjem svetišču« dodajamo le, da je cerkev stoletja slovela kot najbolj privilegiran kraj pokopa, zato je tu vrsta grobnic, tudi Frankopani imajo svojo grobno kripto.

Slabih 10 minut hoda od svetišča leži trsatsko pokopališče, ki je pod zaščito ministrstva za kulturo, če imate čas se lahko sprehodite tudi po lepem trsatskem parku (nastal je med obema svetovnima vojnama), le okrog 200 metrov od cerkve Trsatske Matere Božje pa najdemo razgledno trsatsko utrdbo, ki jo bomo nekoliko natančneje opisali v naši drugi točki.

Od tam smo se vrnili počasi na avtobus, dež je še vedno padal brez prestanka. 

S hriba Trsat nas je pot vodila v Rijeko ( reko), kjer smo imeli peš ogled z lokalno vodnico, obenem se je vsaj za nekaj časa dež umiril in smo lahko bili brez dežnikov. Žal pa zaradi hitenja z vodenjem ni bilo pravega časa za postanek ob kuhanem vinu ali kakšni stojnici razen med samim vodenjem. 

Upon passing below the City Tower, a walk-through tower of the former main city gate and the entrance to the medieval Rijeka from the coast, you will arrive in the Old Town of Rijeka. The main city market – Placa was once located in the area of today’s Kobler Square, at the time a much smaller and narrower surface area of the communal centre of the medieval walled town. Some more accurate historical accounts of Rijeka depict it as a vertically elongated surface area bordered by the City Tower and the Council to the north and south and a series of houses to the east and west.

To the north, Rijeka was dominated by a patrician’s castle, to the east there was the main church of the common people with a cemetery, to the west a spacious priests’ enclosure and to the south, close to the dock and the market on the seashore below the city walls, there was the secular heart of the City. There, the citizens of Rijeka would meet to listen to the proclamations of the town crier, make deals, and buy and sell in the open market or in stores situated in the ground floors of houses. Only traces of these houses remain, several old walls integrated into more modern buildings, a Baroque lintel with the former owner’s coat of arms and an arched underground granary. Not so long ago there was a “green market” here, where fruit and vegetables were sold.

Réka (hrvaško Rijeka, italijansko Fiume, arhaično nemško St. Veit am Pflaum, Sankt Veit am Fluß) je tretje največje mesto na Hrvaškem in največje pristanišče v državi. Leži ob izlivu Rječine na severni obali Kvarnerskega zaliva v Jadranskem morju. Reka je sedež Primorsko-goranske županije in hkrati središče statistične hrvaške (Istrsko-)Kvarnerske regije. Je tudi sedež univerze in rimskokatoliške reške nadškofije in metropolije.

Leta 2021 je imelo mesto okoli 108.000 prebivalcev.

V krajevnem reškem narečju je mesto izpričano pod imenom Rika, v drugih (sosednjih) hrvaških narečjih pa Rekà. Prebivalci mesta in okolice tradicionalno pripadajo čakavski narečni skupini.

Mestni nogometni klub je HNK Rijeka, ki igra na Stadionu Kantrida. V mestu že od leta 1765 deluje gledališče, današnje gledališče Ivana pl. Zajca pa so zgradili leta 1885. Simbol Reke je morčić.

Reka je bila med letoma 1471 in 1779, ko jo je cesarica Marija Terezija razglasila za ozemlje pod neposredno kontrolo Habsburžanov, sestavni del Vojvodine Kranjske. Zaradi močne povezanosti s slovenskim nacionalnim prostorom je skozi zgodovino privabljala mnoge Slovence. Med znanimi Slovenci, ki so se rodili, živeli ali delali na Reki, so bili med drugim: Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina (slednji je bil celo ravnatelj reške gimnazije).

Trg Riječke rezolucije još je od 1700 g. služio djeci patricija kao igralište, a na njemu je smješten Stendarac, kameni stup za zastavu koji je dao podići car Maksimilijan u spomen na vjernost grada za vrijeme mletačkog zauzeća 1508.g., i kao potvrdu političkih prava gradu. Izvorno je bio smješten pred starom gradskom vijećnicom na Koblerovom trgu, no tijekom povijesti je često mijenjao smještaj. Stup visine preko 2 metra ukrašavaju tri natpisa, iz 1509., 1515. i 1766. g. te reljef sv. Vida s modelom grada u ruci.

Zaradi slabega vremena v Rijeki ni bilo na voljo toliko stojnic kot jih je na voljo ob lepem vremenu. So pa vidni okraski na smreki, po ulicah. toliko, da se občuti veseli december. 

Iz Rijeke smo okoli 15.45 nadaljevali na zadnjo točko programa- Vožnja proti Opatiji. Naša vodnica Katja nam je povedala osnovne informacije, kajti bili smo pozni in začelo se je večeriti. 

Avtobus je ostal parkiran na avtobusni postaji mi pa smo peš nadaljevali po delu Lungomare že v večernem času. Opatija je bila prijetno adventno okrašena, a zaradi dežja so bile skoraj vse stojnice z izjemo tržnice, kuhanega vina in dveh stojnic s hrano vse zaprte. 

Opatija je poznana kot začetnica istrskega turizma. Opatijska riviera je obdana z razkošnimi hoteli, ki so povezani z lepimi parki in vrtovi, sredozemskimi in eksotičnimi rastlinami, kot so agave, palme, cedre, pomarančevci, limonovci in magnolijami.
Cvet magnolije je postal tudi mestni simbol. Mesto je zavarovano, saj Učka pomeni naravno zaščito pred vročino in vetrovi ter tako ustvarja blago podnebje tudi v zimskem času. V 12. Stoletju je veleposestniška družina Walsee ustanovila benediktinsko opatijo (cerkev in samostan) svetega Jakoba.
Mesto je dobilo ime po tej opatiji. Od nekdanje opatije se je do danes ohranila le cerkev sv. Jakoba, ki stoji ob obali, južno od pristanišča. V pisnih virih se prvič omenja leta 1449, obnovljena je bila leta 1506, kar je vidno iz letnice na arhitravu oziroma glavni nosilni gredi.
Cerkev sv. Jakoba je bila prenovljena še v letih 1793 in 1937. Lepo je ohranjena izvirna gotska rozeta. V cerkveni notranjosti se nahaja tudi krstilni kamen iz leta 1814. Zvonik je visok 17 metrov. Cerkev je najstarejša zgradba v Opatiji.

V zgodovinskih virih se opatijski park omenja v letih od 1845 do 1860. Mnogo rastlin je bilo prinešeno iz Daljnega vzhoda, Južne Amerike, Avstralije in drugih delov sveta. Osrednji opatijski park je hortikulturni spomenik, ki zajema površino 3,64 hektarjev.
Park je razdeljen na 60 območij in v njem uspeva okoli 159 rastlinskih vrst. Veliko rastlin ni značilnih za to področje. Med njimi je postala prepoznaven simbol Opatije čudovita Japonska kamelija (Camellia japonica).
Danes je osrednji opatijski park razdeljen v dva ločena območja, ki sta park svetega Jakoba ob cerkvi sv. Jakoba in park Angiolina, ki se razprostira ob Vili Angiolina. Vilo je leta 1844 dal sezidati bogati reški trgovec Iginio Scarpa, ki je začetnik opatijskega turizma.

Ena izmed najbolj privlačnih simbolov Opatije je skulptura Dekleta z galebom, od katere se obiskovalcu nudi čudovit pogled na mesto. Na rtu pred nekdanjim pokopališčem kamnita deklica podaja roko galebu. Gre za skulpturo, ki je delo kiparja Zvonka Carja in je nastala leta 1956 ter skozi čas postala eden od znamenitih simbolov Opatije. Na njenem mestu je do takrat, dokler ga ni uničila nevihta, stal kip Madonne del Mare, avtorja Rathauskega iz Gradca. Na ogled je še njegov vodnjak Helios in Selena v parku med cerkvijo svetega Jakoba in hotela Imperial. Madonna naj bi bdela nad dušo grofa Arthurja Kesselstadta, ki je izginil v morskih valovih v bližini rta leta 1891. Na tem potovanju je prav tako izgubila življenje grofica Fries, medtem ko je bil njen sin Georg rešen. Originalni kip Madonne je po restavriranju v hrambi Hrvaškega muzeja turizma v Vili Angiolini. Pozlačena različica kipa Maddone pa je na ogled pred cerkvijo svetega Jakoba.

Dekle z galebom lahko občudujemo s priljubljenega sprehajališča Lungomare. Vzdolž okoli 12 kilometrov dolge sprehajalne poti se vrstijo poletne rezidence, razkošne vile, spominska obeležja znanih osebnosti, prodnate plaže in skriti zalivi.

Po nekem času je bilo najti eno restavracijo s picami tik pred zaprtjem ob 18. uri in so stranke že morale hitro naročiti pico ali sendviče kajti strežno osebje je že želelo odditi domov. 

Po 18. uri pa se je zaprla tudi tržnica tako, da razen kuhanega vina in enega samega glasbenega prizorišča ni bilo več kaj za početi razen biti v parku, se sprehajati, tudi glasba je po 19. uri počasi začela zamirati. Ni bilo čutiti adventnega utripa. 

Naš dan se je zaključil ob 19.34, ko smo krenili iz Opatije proti Sloveniji kamor smo v deževnih nočnih urah prispeli med 22 in 23. uro.