NAPOLEONOVA POT IN RAZGLED NA TRŽAŠKI ZALIV- AGENCIJA ALPETOUR
Naša pot se je začela dne 6.5.2023 ob 7:30 na ŽP Jesenice in nadaljevala po postajah vse do LJ- dolgi most, kjer smo pobrali zadnje potnike na avtobusu.
Naš dan se je lahko pričel in seveda je zato poskrbelo prijetno pomladansko sonce in naša vodnica Gospa Vežna Ažman in naš voznik G. Boško Šofrić.
Vožnja je bila prijetna, poučna in seveda tudi zabavna, kajti vodnica je bila super tako z razlago kot tudi z osebnostjo.
Prvi postanek smo naredili pred mejo z Italijo ( na OMV Fernetiči za jutranjo kavo). Nato pa nadaljevali v smeri Via Napoleonica, kjer nas je avtobus odložil na eni od lokalni avtobusnih postaj od koder smo se sprehodili nekaj metrov do vidnega obeliska.
Prispeli smo do izhodišča za Napoleonovo cesto.
Izhodišče Napoleonove ceste je obelisk na najvišji točki Opčin
(obelisk Franca I. Avstrijskega) in tam se začne 8 kilometrov
dolga krožna pešpot, ki se najprej rahlo spušča, ob slikovitih
stenah pred naseljem Borgo San Nazario pri Proseku pa se
začne vzpenjati.
Ob razlagi naše vodnice smo lahko peš krenili na pot.
Pot je makadamska, ki nas je in vas bo navdušila
predvsem s svežim zrakom in čudovitim razgledom. Pot je
sproščujoča, primerna je tudi za tekače, ki iščejo svež morski
zrak, za pare, skupine, starostnike in otroke.
Legenda pravi, da naj bi cesto 23. marca 1797 odprle
Napoleonove čete, ko so dosegle Trst.
Pot je bila večkrat preurejena, današnjo podobo pa so ji dali tržaški planinci.Napoleonova pot ali Strada Napoleonica je razgledna pešpot, ki poteka nad Trstom in ponuja čudovit pogled na morje, grad Miramare ter Trst. Uradno ime poti je Vincentinska cesta oz. Strada Vicentina, po inženirju Vicentinu, ki jo je dokončal.
Leta 1821 so novozgrajeni cesti Trst–Opčine dodali podaljšek, ki
je peljal do Proseka. V spomin na zadnje obdobje Napoleonove vladavine je steza dobila ime Napoleonica, vendar je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niso dokončali.
Šele pozneje je njeno gradnjo nadaljeval inž. Vicentini. Po raznih obnovah so jo ponovno preuredili in jo maja 2009 odprli kot pešpot.
Ob poti so postavljene tudi kamnite klopi za utrujene pohodnike in občudovanje razgleda.
Odpre se pogled na Grad Miramare, ki smo ga tudi obiskali, a nekaj več o njem izvedeli proti koncu dneva.
Ves čas med hojo po poti nas je spremljal pogled na "ladjo duhov" zaseženo ladjo/jahto ruskega industrialca. Jadrnica Sailing Yacht A, ki so jo finančni stražniki marca 2022 v Trstu zasegli ruskemu industrialcu Andreju Melničenku. 530 milijonov evrov vredna največja zasebna jadrnica na svetu, dolga je 143 metrov.
Po koncu makadamske poti na desni strani v smeri hoje se nad potjo vzpenjajo skalne pečine po katerih plezajo.
Pot se iz makadamske spremeni v asfaltno in vodi še naprej, za tiste, ki poti ne nadaljujejo pa vodi gozdna potka vse do Marijinega svetišča na Vejni.
Tempelj “Monte Grisa” je veličastna stavba iz betona in stekla. Leta 1945 je tržaški škof Santin posvetil bogu to mesto, da bi ga rešil pred podrtjem in grozotami druge svetovne vojne. Romarji, ki prihajajo na obisk, lahko občudujejo razgled, ki se iz ploščadi razprostira na širno morje.
Marijino svetišče na Vejni (ital.: Tempio nazionale a Maria Madre e Regina), uradno: Narodni hram Marije matere in kraljice, je rimskokatoliška cerkev severno od Trsta.
Svetišče, ki ga Tržačani zaradi trikotne oblike imenujejo formaggino »sirček«, ali pa »likalnik«, se nahaja na kraškem robu v bližini Kontovela, na vrhu griča Vejna (330 mnm), s čudovitim razgledom na Trst, celotni Tržaški zaliv in še dlje.
Gradnja je potekala med letoma 1963 in 1965, škof sam pa je svetišče
posvetil 22. maja 1966.
1. maja 1992 je svetišče obiskal papež Janez Pavel II.
Cerkvene
orgle je leta 1983 izdelala orglarska delavnica Mascioni (opus 1059).
Prenosi od tipk igralnikov so mehanski, od vodil registrov na piščali pa
električni.
Zgornja cerkev predstavlja osrednji bogoslužni prostor, s prostornino
cca. 40.000 m3, z oltarno mizo in kipom Lurške Matere božje ter
ambonom. Na stranskem oltarju s podobo stiliziranega križa iz vitrajev,
se nahaja tabernakelj.
Cerkev ima čudovito lego nad Tržaškim zalivom, od koder Marija gleda na kopno in na morje ter od Tržaškega zaliva navzdol na vso Italijo.
delo kiparja Alberta Barlusa di Braga.
Svetišče, postavljeno tik ob mejah komunistične Evrope, je tako postalo
simbol in povabilo k združevanju narodov med Zahodom in Vzhodom.
Spodnja cerkev, eno etažo nižje, služi tudi kot zimska kapela. Osrednji bogoslužni prostor s prostornino cca. 1.500 m3 ima sorazmerno nizek raven strop s prečnimi betonskimi traverzami, ki so na obeh stranskih stenah proti spodnjem delu oglato pod kotom zašiljene in nato ravno
prehajajo v talno ploskev.
V bogoslužnem prostoru se nahajajo oltarna miza, stiliziran križ na zadnji
steni, tabernakelj in ambon.
Glavni oltar je posvečen vsem medvojnim
žrtvam, ki niso bile deležne krščanskega pogreba.
Marijino svetišče namreč ne služi kot župnijska cerkev in je s svojim
rektorjem podrejeno direktno Tržaški škofiji
Med sedmimi
stranskimi oltarji na desni strani je tudi oltar, posvečen slovanskima
zavetnikoma sv. Cirilu in Metodu, s podobo slovenskega slikarja Toneta
Kralja, pri katerem se vsaj enkrat letno zbirajo Slovenci iz Trsta in
okolice.
Okrog cerkve je borov gozd s krožnim križevim potom, ki ga
lahko prehodimo in ob njem molimo ali premišljujemo.
Prav tako je pred cerkvijo dovolj prostora in priložnosti za prigrizek ali romarsko malico.
V cerkvi je tudi oltar svetih Cirila in Metoda, delo slovenskega slikarja
Toneta Kralja, slovenska maša pa je vsako leto v začetku julija
Arhitekturna zasnova v obliki ponavljajoče piramide naj bi simbolizirala
črki A in M iz marijinega monograma, tudi oblike modulov ponavljajočih
enakostraničnih trikotnikov v konstrukciji naj bi spominala na božjo
popolnost oz. troedinost Boga, njegovega sina in Svetega Duha.
Stavba sama ima obliko na vrhu prirezane piramide iz armiranega
betona, nosilna konstrukcija je iz satastih med seboj povezanih
trikotnikov, talne plošče so pokrite z marmorjem. Svetišče ima dejansko
dva, med seboj ločena bogoslužna prostora, t.i. Zgornjo in Spodnjo cerkev.
Beton in steklo dopolnjujejo gladka marmorna tla. Arhitekturna zasnova
je napolnjena s simboliko na vsakem koraku.
Po ogledu zares nenavadne cerkve, ki spominja na znanstveno fantastiko se je dan nadaljeval z obiskom Briške jame ( Grotta Gigante)- Briščiki nedaleč od meje s Slovenijo, kjer nas je vodila v jamo simpatična jamska vodnica.
Jamo, ki je stara približno 10 milijonov let, je ustvaril tok reke
Timave. Ponaša se z mogočno osrednjo dvorano in številnimi
lepimi kapniki.Grotta di Brisciachi), je ogromna kraška jama na
italijanski strani Tržaškega krasa pri vasi Borgo Grotta Gigante
(slovensko Briščiki) v občini Zgonik, v bližini slovensko-italijanske
meje.
Osrednja dvorana je visoka 107 m, široka 65 m in dolga 130 m. Od leta 1995 je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov.
Upravlja jo Komisija za jame Eugenio Boegan družbe Alpina delle
Giulie, ki je najstarejša skupnost speleologov na svetu. Temperatura in relativna vlažnost zraka v jami sta celo leto enaki in merita 11 °C oziroma 96 %.
Njena prostornina je 366.000 m3. V
jami je veliko velikih, tudi izjemno lepih kapnikov.
Jamo je prvi raziskoval Antonio Federico Lindner leta 1840. V
tistem času so na Tržaškem Krasu intenzivno iskali podzemni tok
reke Timave, zaradi oskrbe Trsta z vodo. Jamo je v celoti raziskal
in kartografiral Andrea Perko leta 1897. Leta 1905 jo je Club
Touristi Triestini začel opremljati za turistične obiske in jo leta
1908 svečano odprl.
Stalagmiti
rastejo s hitrostjo 1 mm v 15 letih. Njihova značilnost je
krožnikasta oblika, ki je posledica padanja vode z višine do 80 m
in odlaganja kalcita in dolomita na veliki ploskvi.
Najvišji je Ruggerov steber, ki meri približno 12 m starost pa se datira v 200 milijonov let. 
Turizem se je zares začel šele leta 1957, ko je acetilensko
razsvetljavo zaradi prevelikega onesnaževanja s sajami zamenjala električna razsvetljava.
Jama ima električno razsvetljavo. Vanjo vodi približno 500 stopnic. Voden obisk traja malo manj kot eno uro.
Velika višina in stalna temperatura sta spodbudili namestitev dveh geodetskih nihal, dolgih približno 100 m, ki sta zaščiteni s plastičnima cevema, in merita tudi zelo majhne tektonske premike. Nihali sta največji na svetu. Poleg njiju so v jami nameščeni tudi drugi znanstveni instrumenti, med njimi
seizmometer, seizmograf, klinometer in instrument za merjenje vsebnosti radioaktivnega radona.
Prijetno utrujeni in polni doživetij smo se iz elektrificirane jame povzpeli po še 500 stopnicah nazaj v sončen in topel dan. Naš voznik je že čakal pri avtobusu in nas odpeljal do gradu Miramare.
Park, ki obkroža grad, se razprostira ob morski obali, oblikoval ga je nadvojvoda
Maksimilijan, brat avstrijskega cesarja Franca Jožefa in poznejši mehiški kralj.
Pečina, na kateri je zgrajen grad, je bila do tedaj popolnoma gola, brez kakršnega koli rastlinja.
Poleg samega gradu se nahaja 22 hektarjev velik park z redkimi eksotičnimi
rastlinami, ki jih je Ferdinand Maksimilijan deloma prinesel s svojih potovanj.
Park je zasnoval Carl Junker. Z botanično zasnovo se je sprva ukvarjal Josef
Laube, leta 1859 pa ga je zamenjal Anton Jeline.
Med vsemi temi zakletimi smrtmi, kot iz nočne more, izstopa ena posebna zgodba, ki nariše
nasmeh na obraze mnogih turistov, ki so si ogledali grad Miramar. Polkovnik Bowman iz
Nove Zelandije, ki je bil vraževeren, bolj kot si lahko predstavljate, je verjel v
prekletstvo in krvavo legendo. Zaradi tega je rajši spal v šotoru postavljenem v
grajskem parku. Tako si je rešil življenje, navkljub prekletstvu.
Zgodovina gradu
Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan I. Habsburško-Lotarinški
(1832–1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe v mešanici gotike,
srednjega veka in renesanse, ki so jo gradili med letoma 1856 in 1860, je zrisal
avstrijski arhitekt Carl Junker (1827–1881).
Po tem,
ko je bil Ferdinand Maksimilijan v Mehiki leta 1867 usmrčen, je grad služil kot
občasna rezidenca Habsburžanov.
Dih jemajoč grad Miramar je bil zgrajen na ukaz avstrijskega nadvojvode,
Maximiliana I. Habsburško-Lotarinškega. Maximilian si je želel domovanja, ki bi
ga delil s svojo ženo, Šarloto Belgijsko.
Grad naj bi prvotno imel tri
nadstropja, vendar se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev,
zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. V času gradnje je s
soprogo, Šarloto Belgijsko, živel v Castellettu, manjšem objektu v grajskem
parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi po moževi smrti.
Grad spominja na španske gradove s
pogledom na Atlantik. Zaradi tega so ga poimenovali Miramare, špansko mirar el
mar, kar pomeni pogled na morje.
Ta grad ima stil, ki je mogočno novoveški. Je odsev eklektičnega stila tiste dobe,
v kombinaciji z renesančnimi, srednjeveškimi in gotskimi elementi. Leto 1859 je nadvojvoda izgubil svoje mesto kot
guverner Lombardsko-Venetske kraljevine in se je preselil v grad s svojo drago
ženo. Čez čas je odšel v Brazilijo in izkoristil priložnost, da je nabral in
katalogiziral vse rastline, ki krasijo grajski vrt.
Šarloto je prevzela zaslepujoča jeza. Potem ko je izgubila svojega ljubljenega dragega
moža je preklela celoten grad in vsakogar, ki je bival tam. Kar je še bolj zanimivo, je da
je prekletstvo res terjalo tudi žrtve, ki so umrle usodne smrti za zidovi tega krasnega, a
neusmiljenega kraja.
Po Maximilianu je nadvojvoda Franz Ferdinand Avstrijski bil žrtev nasilne smrti v
razvpitem Sarajevskem atentatu, ki je bil povod za začetek prve svetovne vojne.
Grad je potem padel v roke Amedeja Savojskega, vojvoda d’Aoste. Tudi on je umrl med
drugo svetovno vojno, potem ko so ga prisilno odvedli v koncentracijsko taborišče.
Enaka usoda je doletela ameriškega generala Charlesa Moora, ki je umrl med korejsko
vojno. Vernice Musgrave Mac Fadden, njegov sodelavec, je prav tako izginil. Umrl je v
avtomobilski nesreči, ko se je peljal proti Lavornu, da bi se potem vrnil v Ameriko.
Temu je sledil še avstrijski politik Friedrich Rainer, ki je bival v gradu med vojno.
Partizani so ga brutalno ubili.
Po zunanjem ogledu gradu, parka in posnetkih ter malici in prijetnemu martinčkanju na soncu smo se vsi navdušeni in veseli počasi začeli vračati proti domu.
Za varno, prijetno in mirno vožnjo pa gre zahvala zopet vodnici in vozniku, ki sta poleg potnikov imela tudi sama čudovit morski dan.
🌊🌊🌊 SE KMALU VIDIMO IN ZNOVA KAM ODPOTUJEMO
Komentarji
Objavite komentar