NAZARJE IN MOZIRSKI GAJ 28.05.2023

Zgodnja (Rana ura, zlata ura). Treba je bilo na pot.

Po dolgih 4 letih, kar sem nazadnje, raziskovala predel Savinjske doline se znova vračam v ta predel, v ta zeleni kotiček Slovenije. Za Nazarje pa moram reči, da še nikoli nisem bila tam niti v Mozirskem gaju tako, da je bil današnji dan zame v smislu turističnega izleta nekaj novega, veliko sem se naučila in spoznala z novimi, a zelo lepimi kraji. 

Start je bil okoli pol osme ure zjutraj in že navsezgodaj nas je pozdravilo toplo pomladansko sonce in se nam smehljalo, ter obetalo čudovit dan.

Brez kakšnih postankov smo vozili po AC vse do izvoza za Mozirje niti na Trojanah se nismo ustavljali.

Pokrajina, ki se je odpirala okoli, je bila prelepa, zeleni griči vsak z drugim imenom, cerkvice na hribih, kapelice ob cestah in nasadi hmelja. Kaj drugega bi si lahko še želeli.

Ob prihodu v Nazarje nas je ob cesti pozdravil pogled na mogočni grad Vrbovec ob sotočju rek Drete in Savinje. Od kod izvor imena Dreta: (ker naj bi ta reka ob večjem deževju dobesedno drla po strugi, bila glasna).

Zavili smo na levo čez most malo naprej od gradu, pred seboj zagledali kapelico s kipom Janeza Nepomuka in nadaljevali na desno čez nekaj metrov pa levo navzgor proti cerkvi Marija Lazaret. 

NEKAJ O OBČINI NAZARJE IN SAMEM KRAJU: 

Občina Nazarje leži v severnem delu Slovenije, na zahodu meji na občino Gornji Grad, na vzhodu na občino Braslovče, na severu na Mozirje in Rečico ob Savinji, na jugu pa na občini Vransko in Kamnik.

Občina Nazarje spada s 43,4 km2 in 2.664 (30. 6. 2007) prebivalci med manjše občine v Sloveniji. Ima tri krajevne skupnosti in obsega območje 15 naselij spodnjega dela Zadrečke doline, obronkov Menine planine, Črete in Dobrovelj. Spodnji del reke Drete večkrat poplavlja, katastrofalna poplava v novembru 1998 je povzročila ogromno škodo na objektih, cestni infrastrukturi in zemljiščih. Poplava se je ponovila še septembra 2007 in pokazala, da bo potrebno pogosto, računati na t.i. stoletne vode.

Pokrajino oblikuje predalpsko hribovje, ravninski svet se širi le ob Dreti in spodnjem delu njenih pritokov. Za pokrajino je značilna pestra subalpska flora, 74 % površine pokrivajo gozdovi.

Zgornja Savinjska dolina imenujemo pokrajino od izvira Savinje pod Okrešljem do soteske pri Letušu, kjer se nato nadaljuje Spodnja Savinjska dolina oziroma Celjska kotlina. Zgornja Savinjska dolina zajema Menino, Dobrovlje, dolino Savinje ob zgornjem toku, Raduho, ki se nadaljuje v Golte, Gornjegrajsko kotlino, Mozirsko kotlino in Zadrečko dolino. Sama dolina je od Luč navzgor ozka, obdajajo jo strmi vrhovi, v spodnjem delu pa se razširi in tudi hribi, ki jo obdajajo, so nižji.

Območje Zgornje Savinjske doline, ki meri 507,51 km2, upravno pokriva Upravna enota Mozirje. Njeno območje obsegajo občine Solčava, Luče, Ljubno, Gornji Grad, Rečica ob Savinji, Nazarje in Mozirje.

Pripeljali smo se vse do lepo urejene okolice pri cerkvi na hribu.

V obdobju katoliške prenove in prebujajočega se baroka je dal ljubljanski škof Tomaž Hren na griču ob sotočju Drete in Savinje, nad gradom Vrbovcem, po zaobljubi postaviti loretsko kapelo.  Ljubljanski škof Tomaž Hren je v mladosti hudo zbolel. Po pomoč se je zatekel k Materi Božji.

V svoji veliki prošnji za zdravje se je zaobljubil, da bo v zahvalo poromal v Loreto. Bil je uslišan in po priprošnji Božje Matere Marije je resnično ozdravel. Ker obljube – zahvalnega romanja ni mogel izpolniti, se je odločil, da bo v zameno na griču postavil posnetek Marijine nazareške hišice (tedaj prve kopije loretske kapele v Evropi).

Iz Loreta si je priskrbel načrt in mere za načrtovano gradnjo svetišča. Pri izdelovanju načrta in določanju mer mu je pomagal jezuit Vincenc Amigon, profesor v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Ko je škof Hren pridobil primerno zemljišče za novo svetišče nazareške hišice, je 26. julija 1624 položil in posvetil temeljni kamen. Da bi bil posnetek svete hiše resnično identičen, se je 27. avgusta 1624 še posvetoval s kapucinom p. Lukom in p. Petrom Fuldensisom iz Celja, ki sta loretsko kapelo videla in jo podrobno opisala.

Cerkev je bila posvečena 10. septembra 1628, nekaj dni pozneje, 14. septembra, pa še blagoslovljena kapela nadangela Gabrijela v lopi. Ob posvetitvi je škof v Marijin oltar vložil kar 63 relikvij.

Leta 1896 je steno za oltarjem poslikal slovenski slikar iz Kranja Ivan Bradaška. Njegovo delo so podobe sv. Joahima in sv. Ane na vsaki strani ter Boga Očeta na oboku, kar vidimo lahko še danes skupaj s Fantonijevimi upodobitvami.

Prvotni oltar so leta 1897 zamenjali z oltarjem iz belega marmorja, ki je delo Janeza Vurnika iz Radovljice. Novi oltar je 15. avgusta 1897 posvetil na čast Materi Božji Usmiljenja lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik. Podoba loretske Matere Božje pa je delo Jurija Tavčarja iz Idrije.

Cerkev je tipično renesančna stavba s pravokotnim tlorisom, široko vhodno vežo in banjasto svodeno srednjo ladjo.

Glavni oltar je leta 1885 izdelal Janez Vurnik. Oltar je posvečen Marijinemu oznanjenju. Posvetil ga je škof Stepišnik.

Na obeh straneh ladje so pravokotne kapele, ki zavzemajo prostor stranskih ladij. Tako cerkev krasi šest stranskih oltarjev iz konca 17. stoletja.

Slike na stranskih oltarjih so delo: (o. na pl.) Valentina Metzingerja, Fortunata Berganta, Janeza Potočnika in Matije Bradaške.

Oltar loretske kapele

Prvotni leseni oltar se ni ohranil. Ob dvestoletnici posvečenja velike cerkve v Nazaretu je Jurij Tavčar iz Idrije napravil za oltar nov lesen nastavek, že leta 1898 pa ga je nadomestil oltar iz belega marmorja, delo Janeza Vurnika iz Radovljice.

 15. avgusta 1897 ga je posvetil lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik, in sicer na čast Materi Božji Usmiljenja.

V oltarju je iz lesa izrezljan kip loretske Matere Božje z Detetom Jezusom v naročju, ki so ji ljudje Zgornje Savinjske doline dali častno ime “Nazarska Kraljica”.

Na koru so orgle iz leta 1763.

V cerkvi je potekala maša vse do 12.20 nato pa je samostanu zraven potekala pogostitev v čast patra Viktorja ob 80 letu starosti. Domače gospodinje in domačini so prinesli sladice, vino in sok.

V tem času si je bilo možno ogledati razstavo v samostanu o zgodovini le tega, nekdanji lekarni, knjižnici in starih slikah samostana, cerkve ter okolice. 

Po pogostitvi je sledila vožnja do ranča v Lačji vasi. 

Lačja vas je naselje v Občini Nazarje. V zgodovini poznano po lončarski obrti, ki sega že v 14 stoletje. Ime izvira iz imena "Lačna vas" ki so ga kasneje spremenili v Lačja. 

Kosilo smo imeli v Hotelu Burger Veniše, ranč s konji in lepo kapelico sredi travnikov.

Po kosilu pa seveda še obisk Mozirskega gaja. Nekaj romantike more biti. Kljub odcvetelim tulipanom je še vedno lep park, majhen a zanimiv. Ravno prav za sprostitev v naravi po že tako vročem dnevu.

1974

Začetek urejanja gaja

Na pobudo mozirskega turističnega društva je Krajevna skupnost Mozirje v sodelovanju z ribiško družino, planinskim, čebelarskim in hortikulturnim društvom ter Društvom vrtnarjev Slovenije leta 1974 začela urejanje Mozirskega gaja. Podjetje za urejanje voda Nivo iz Celja je izdelalo geodetski posnetek, ki je vseboval tudi urbanistično rešitev s spremembo namembnosti zemljišča. Nekdanja gmajna, ki so jo domačini koristili za pašo živine, je obsegala dobrih pet hektarov, ko pa so pašo opustili, se je prostor zarasel z gostim grmičevjem, kjer so se kopičila divja odlagališča odpadkov.

Ureditev ribnika

Podjetje Nivo je skupaj z Ribiško družino Mozirje na vzhodnem delu gmajne uredilo ribnik površine 127 arov, ob katerem je ribiška družina postavila svoj dom. Osrednji del parka je v smislu prve jugoslovanske razstave cvetja v naravi z lastnim projektom uredilMiha Ogorevc. Pri urejanju je sodelovalo Društvo vrtnarjev Slovenije, ki se je odzvalo vabilu Mozirjanov.

Postavitev etnografskih objektov

Tvorci Mozirskega gaja, med katerimi velja še posebej izpostaviti takratnega predsednika mozirskega turističnega društva Ivana Zupana in vrtnarja Jožeta Skornška, so v parku postavili nekaj etnografskih objektov, da bi obiskovalcem pričarali podobo življenja naših prednikov. Kašča, kovačija, čebelnjak, vodni mlin, prevžitkarska hiša … govorijo o tem, kako so živeli naši dedje in babice.

1978

Slovesno odprtje Mozirskega gaja

Sredi gaja je Kapela posvečena sv. Valentinu (Sveti Valentin ima ključ do korenin). 

Mozirski gaj je bil slovesno odprt 27. aprila 1978, ko je Mozirje gostilo republiško prireditev Hortikultura 78. Množice obiskovalcev so občudovale delo slovenskih vrtnarjev in domačinov. Gaj, ki si ga je tega leta ogledalo kar 80 tisoč obiskovalcev, je postal vzoren primer človekove omike. Da bi kar v največji meri poudarili njegovo regionalno oziroma državno pomembnost, so tvorci gaja njegovo prvotno ime še pred uradno otvoritvijo spremenili v Savinjski gaj, ki je bilo v uporabi do leta 1998. Zaradi lažje prepoznavnosti so takrat Savinjski gaj preimenovali nazaj v Mozirski gaj in tako že z njegovim imenom določili njegovo lokacijo, kar je v poplavi informacij sodobnega časa pomembna prednost.

Hortikultura 78

Po prireditvi Hortikultura 78, ki se je po spomladanski razstavi cvetja na prostem nadaljevala z veliko poletno cvetlično parado skozi Mozirje, je skrb za vzdrževanje in nadaljnji razvoj parka prevzela Krajevna skupnost Mozirje. Imenovan je bil odbor za urejanje Savinjskega gaja, ki so ga sestavljali člani Društva vrtnarjev Slovenije in krajani Mozirja. Kljub številnim težavam, s katerimi se je ubadal omenjeni odbor z Jožetom Skornškom in Janezom Žagarjem na čelu, je park napredoval in z leti postajal še lepši.

1981

Poplave

Spomladi leta 1981 ga je prvič prizadela poplava, ko je skozi gaj tekoča Savinja odnesla precej zemlje, spodkopala nekaj dreves, onesnažila zelenice in odplavila klopi. Upravljavci so uspeli sanirati posledice poplave, postaviti ograjo okoli ribnika in podaljšati pergolo v parku.

1982

650 letnica Mozirja

2005

Postavitev razglednega stolpa SVEA

Spomladi 2005 je Mozirski gaj postal bogatejši za potomko najstarejše vinske trte na svetu, ki raste na mariborskem Lentu, najstarejšo mozirsko hišo, ki je preživela uničujoč požar pred več kot 200 leti, in za 18-metrski razgledni stolp SVEA. Poletje skozi cvetje je postreglo s pisano paleto primerkov kakovostnega slovenskega cvetja, razstavo plazilcev in gojenih ptic ter razstavo avtomobilskih starodobnikov. Jeseni je v gaju zaživel dnevni učni center za osnovnošolce, Mozirski gaj je obiskal zdaj že pokojni predsednik republike dr. Janez Drnovšek, sezono pa so znova sklenili z razstavo buč.

2006

Razstava buč in jesenskega cvetja

Program prireditev leta 2006 so v Mozirskem gaju začeli s spomladansko razstavo cvetja in vozil starodobnikov, nadaljevali konec junija s Pravljičnimi kresnimi nočmi in sredi avgusta z Razstavo poletnega cvetja, sklenili pa z Razstavo buč in jesenskega cvetja.

2007

Posaditev potomke najstarejše slovenske vinske trte

Leta 2007 so v gaju poleg potomke najstarejše slovenske vinske trte pod pokroviteljstvom vinogradništva Steyer iz Plitvice pri Apačah posadili še radgonsko ranino in dišeči traminec, jeseni pa so v parku zasadili šest tisoč čebulic tulipana z imenom Mozirski gaj, ki so v vsej svoji lepoti zacvetele spomladi 2008. Poletna razstava cvetja je bila posvečena orhidejam, kaktusom, bonsajem in gerberam, še pred zimo pa so lahko obiskovalci znova uživali v domiselnih aranžmajih buč in jesenskega cvetja.

2008

30-letnica parka

Najnovejše pridobitve Mozirskega gaja so drevored Evropske unije, japonski vrt in kozolec kot izjemno pomemben del slovenske etnografske dediščine. Jubilejno leto 2008 so v parku obeležili s prvomajsko razstavo cvetja in tulipanov, avgustovsko mednarodno cvetja in septembrsko razstavo buč in jesenskega cvetja. Z aktom o podelitvi dolgoročne upravljavske koncesije, ki so ga v sklopu praznovanja 30-letnice parka 14. avgusta 2008 podpisali upravljavci parka, predstavniki države, občine, generalnega sponzorja Svea Zagorje in Društva vrtnarjev Slovenije, so ustvarjeni stabilni temelji za nadaljnji razvoj Mozirskega gaja – za prihodnjih trideset let.

Hišice v začarani vasi v gaju

Žaga venecijanka

Toplar

Vstopnina 8€ na osebo, čas za sprehod po gaju : 1h in 30 min. Ob nakupu vstopnice velja v piceriji zraven 10% popust. Parkirišče veliko in svetlo, z malo sence. Ob gaju je tudi jezero za obiskovalce. Povzpnete se lahko tudi na stolp, ki se nahaja pred kapelo svetega Valentina in s katerega je čudovit pogled na gaj, Savinjo v daljavi. 

Prijetno utrujeni po celem dnevu smo se vrnili domov v večernih urah. 

LE KAM PA NASLEDNJIČ😀😁