POTEP PO ISTRSKEM MESTECU VRSAR
PONEDELJEK, 22.1.2024
Dan se je začel z zelo mrzlim jutrom v predmestju Kranja pred nama pa se je dan šele dodobra začel prebujati.
Po več mesecih zdravstvenih težav pri obeh in različnih težav sva se odločila, da greva na morje tudi, da znova najdeva ravnovesje v življenju. Zame je ta odklop od resničnosti pomenil tudi pobeg pred mislimi na turistično vodenje. Pomisleki, kako naprej, kam naprej v karieri, kaj si sploh še želim in k čemu stremim zadnje mesece. A kakorkoli sem obrnila stran še vedno sem za ta mali oddih naredila vse, kar sovpada v poklic turistične vodnice, od seznamov potrebščin, prtljage, financ, načrta poti, celo skripto sem spisala za Vrsar in le temu se nisem zmogla odreči in vse to še vedno nakazuje smer, da v zasebnem času skrbim za zanimivo dogajanje na oddihu.
Zapustila sva s snegom obdano Gorenjsko in za 2 dni zamenjala okolje z mediteransko klimo, zeleno naravo in precej toplejšimi temperaturami. Med vožnjo je bilo opaziti, kako hitro se je višina snežne odeje nižala in je sneg nadomestila mediteranska narava z borovci, krasom in zeleno naravo. Vse to je priklicalo nasmeh na najina obraza, odločitve, da greva sredi začetka zime na morje, nisva obžalovala, izbrala sva prave 3 dni za oddih. Da sva vedela, da nama bo vreme naklonjeno, je bilo videti že na prvem postanku nad Izolo, ko sva v daljavi po dolgem času lahko opazila Dolomitsko gorovje.
Do nastanitve sva prispela približno nekaj čez poldne in se kot prvo pozanimala, ali je najina soba že pripravljena. Žal, te sreče nisva imela in sva tako dobila še nekaj časa, da začneva raziskovati Vrsar.
Vhod do hotela Pineta
Oba sva bila tokrat prvič v Vrsarju in vedno kamorkoli greva naju sam kraj, tako zelo zanima, da nama preprosto kdaj tudi zmanjka časa za raziskovanje.
 |
| Nasproti hotela je že eden prvih nenaseljenih otočkov z imenom Sveti Juraj |
Izpred Vrsarja je Vrsarski arhipelag, ki ga sestavlja 18 nenaseljenih otočkov in čeri: Figarolice, Galiner, Galopon, Gustog školja, Koversada, Lakala, Longe (Lunga), Orlandina, Salamona, Sv. Jurja, Tufa, Zavate itn.
Sveti Juraj, največji otok, ima površino 112.408 m2, njegova obala pa je dolga 1733 m;
sledijo Koversada s 67.477 m2 in 990 m,
otoki Salamun 2 z 39.881 m2 in 773 m,
Longa z 29.923 m2 in 826 m ter Salamunski otoki s 24.587 m2 in 590 m.
Zanesljivi so dokazi o stalnem, bivanju zabeleženi na Svetem Juraju, zanimiv pa je tudi otok Koversada.
 |
| Vrsar je ribiško mesto na zahodni obali Istre, ki se nahaja nedaleč od vstopa v Limski zaliv- kanal. |
Med slikovitimi hišami se dviguje zvonik- stolp, ob katerem je cerkev posvečena sv. Martinu.
 | ||
| Ime Vrsar je imelo v zgodovini veliko različnih oblik: Ursaria, Ursarium, Vrsarium, Orsaria in druge. Vsi imajo isti koren - "ur", kar pomeni "vir". |
 |
| Pogled iz najinega hotelskega balkona |
Pod hotelom je poleti zunanji bazen z restavracijo, ki je bila sedaj v tem letnem času zaprta.
Za naju se je dan počasi prevesil v mrak in tako sva raziskovanje Vrsarja raje preložila za naslednje jutro. Nekaj časa sva namenila plavanju v notranjem bazenu toliko, da sva se rekreirala pred večerjo.
Za Hotel Pineta lahko rečeva, da je osebje zelo prijazno, gostoljubno, prijetno in nasmejano. Večerja je bila raznolika in pestra, kljub temu da je zimski čas. Hotelska jedilnica je okusno opremljena, ima udobne stole, slike na stenah celo božično jelko so še pustili stati in na stebrih venčke sam pogled iz prostora sega na morje.
TOREK, 23.1.2024
Zjutraj naju je prebudilo sonce in najin dan se je lahko začel.
Po krepčilnem zajtrku sva si zaželela plavanja in tako sva odšla na notranji bazen v hotelu, dokler naju ni toplo vreme privabilo ven s tem, pa tudi najino včerajšnje nadaljevanje raziskovanja.
Od hotela sva se po stopnicah podala do promenade pri cesti, ki vodi do pomola. Od tam sva si v mandraču ogledovala ribiške, turistične ladje in tudi drage jahte, ki so ostale na privezih.
Prebivalci se preživljajo kot kmetje, vinarji, ribiči, ali ukvarjajo s turizmom.
Klima je mediteranska z milimi zimami ter dolgimi in toplimi poletji. Zimske temperature se redko spustijo pod ničlo. Povprečne spomladanske temperature so 14,5 °C, poleti okoli 26,4 °C,
jeseni so 15,6 °C, pozimi pa lahko padejo tudi do 5,5 °C.
Prebivalstvo: 2,703
Površina: 22.9 km²
Vrsar leži severno od Limskega kanala ob obalni cesti Poreč -Rovinj okoli 9 km južno od Poreča. Na koncu 50-metrskega pomola, ki stoji na obali maršala Tita, stoji svetilnik.
V kraju je marina z globino morja do 14 m, ima 270 privezov in lahko sprejme plovila, dolga do 25 metrov.
V preteklosti je bilo znano pod imenom Orsera. Naseljeno je bilo že v prazgodovini in bilo izvozno pristanišče za istrski kamen. Nenavadno urbano naselje raste v utrjenem srednjeveškem mestu, v kateri je vsaka hiša v lasti škofov in plemičev.
Mesto je ohranilo sredozemsko vzdušje s svojimi ozkimi kamnitimi ulicami, ki vodijo do majhnih intimnih kvadratov.
Iz marine sva se usmerila po strmi ulici navzgor do mestnega jedra in nato nadaljevala ob glavni cesti po pločniku vse do cerkve sv. Foške, kjer se nahajajo tudi mestna vrata z grbom.
CERKEV SV. FOŠKE
bila pred kratkim obnovljena. V njej je sakralna zbirka z dragocenimi eksponati, kot je slika "Mučeništvo svete Foške" iz 17. stoletja. Posebej privlačne so nagrobne plošče, okrašene z grbi in latinskimi besedili. Pred glavnim oltarjem je grobnica vrsarsko-orserskega duhovnika Luke Prodanića (Luke Prodaniča), Hrvata, ki je umrl leta 1659. Na plošči sta vgravirana duhovniška simbola (kelih in hostija).
Cerkev iz prve polovice 17. stoletja je zgrajena v renesančnem slogu, vendar ima tudi nekaj baročnih elementov. Fasada in renesančni portal sta zelo preprosta. Na obeh straneh portala sta dve okni z železnimi rešetkami.
Do rekvizicije zvonov v vojne namene med prvo in drugo svetovno vojno sta bila v zvoniku dva zvonova, izdelana v beneških livarnah (iz 17. in 18. stoletja). Zvon s podpisom OPVS CASTELLIS, izdelan v 16. stoletju v beneški livarni, je bil odstranjen med prvo svetovno vojno. Zamenjal ga je zvon, ki so ga izdelali v livarni Lapagna v Trstu leta 1922. Ta zvon kot tudi drugi iz 17. stoletja, okrašen s podobami svete Fosce, Madone in križanja ter opremljen z latinskim napisom SANCTA FVSCA VRSARIAE MDCLXXX (Sveta Fosca iz Vrsarja-Orsera 1680), so med drugo svetovno vojno odpeljali Italijani. Vendar se ti zvonovi niso uporabljali v vojne namene.
Vrsar se je znotraj obzidja razvil v srednjem veku. Do druge polovice 17. stoletja je bil celoten Vrsar stisnjen znotraj mestnega obzidja, vendar se je zaradi demografske rasti razširil navzven.
Najbolje ohranjeni deli mestnega obzidja so ob Velikih in Malih vratih, dveh romanskih stolpih, ki sta bila del utrdbenega sistema, in obzidju Vrsarskega gradu, ki je bilo prav tako del utrdbenega sistema v Vrsarju in je dobro ohranjeno ter z obzidjem.
Velika mestna vrata se nahajajo v neposredni bližini cerkve svete Fosce. V srednjem veku in novem veku je bil osrednji vhod v mesto. Edina zgrajena cesta na območju Vrsarja se je raztezala prek njega proti vznožju hriba Vrsar.
Velika vrata spadajo v utrdbeni sistem Vrsar. Zgrajene so bile v srednjem veku, imajo romanske značilnosti, današnjo (končno) podobo pa so dobila v drugi polovici 18. stoletja, ko so Benečani nadnje namestili svoje heraldične oznake.
Mestna vrata so se pozimi zaprla ob 19. uri, poleti pa ob 20. uri in ostala zaprta do zore. Lesena vrata, ki so zapirala vstop v mesto, se niso ohranila.
STARI DEL MESTA
Zgodovinsko središče je prepredeno z ozkimi in značilnimi srednjeveškimi ulicami. Imajo trg, balkone, tradicionalna arhitektura, ozkost, pogled na morje ali mesto. Nekatere so tlakovane s kamnitimi ploščami, druge so v obliki stopnišča, lahko so precej strme.
Vse ulice v Vrsarju so nagnjene po naravni obliki hriba, na katerem leži. Takšen ozki ambient spominja na labirint - vsak vogal, vzpetina ali križišče se odpre in razkrije nov arhitekturni detajl.
Mestni trg se imenuje tudi Občinski trg. V arhitekturnem smislu je bil zasnovan v srednjem veku na lokaciji nad malimi mestnimi vrati. Skozi zgodovino sta v njem stala župnijska cerkev, zvonik, v sredini je bil stebriček, trg in kraj, kjer so se pobirale fevdalne dajatve. Služil je tudi kot kraj za obveščanje javnosti, saj so oblasti v njem izdajale razglase in ukaze. Na njem so se izvajale tudi javne kazni. Trg je sedanjo podobo dobil v času avstrijske vladavine v Istri, končno podobo pa je dobil v prvi polovici 20. stoletja, ko so porušili staro župnijsko cerkev svetega Martina in pripadajoči zvonik, da bi se trg lahko razširil. Mestni trg se danes imenuje Degrassi Square.
Leta 1982 je bila sprejeta odločitev, da se zemljišče podeli župniji v Vrsarju, da bi na njem lahko zgradili zvonik, kar se je zgodilo šele leta 1984. Istega leta je župnik Ivan Jelovec začel projekt zvonika v Vrsarju, konec leta 1985 pa je bila opravljena geotehnična raziskava tal. Podroben načrt zvonika je bil izdelan in odobren leta 1987, konec novembra 1988 pa je bilo izdano končno gradbeno dovoljenje. Dela na zvoniku so se začela 27. januarja 1989 in bila končana leta 1991.
Prva zasnova zvonika za sedanjo lokacijo v Vrsarju je bila izdelana leta 1944. Predvidena je bila gradnja zvonika na lokaciji, na kateri je bil pozneje zgrajen in kjer stoji še danes. Idejna zasnova ni bila uresničena zaradi druge svetovne vojne in povojnih razmer v Vrsarju. Po drugi svetovni vojni je A. Mohorovičić prvi opozoril na pomanjkanje zvonika v Vrsarju. Leta 1952 je vodil skupino arhitektov, da bi v Vrsarju izvedli arhitekturno snemanje zgodovinsko in umetniško pomembnih urbanističnih in arhitekturnih stavb v zahodni Istri.
Zvonik
Vrsarski zvonik je nov objekt, zgrajen leta 1991. Visok je 40 m, razdeljen na štiri dele in vsebuje tri zvonove (ki se ne uporabljajo). V zvoniku je na ogled razstava starih zvonov iz Vrsarja. Uporablja se tudi kot razgledna točka, saj ponuja najlepši in najširši razgled na staro mesto Vrsar in okoliški arhipelag. Je edini zvonik v župniji Vrsar in najbolj obiskana razgledna točka, od koder se odpira pogled na cerkev svete Evfemije v Rovinju, Vrsarske otoke, Funtano in okolico Poreča ter na vrsarsko zaledje in številne hribe.
Na glavnem mestnem trgu v Vrsarju je nekoč stal stari srednjeveški zvonik, vendar so ga v dvajsetih letih prejšnjega stoletja porušili. Od takrat se je stalno razmišljalo o gradnji novega zvonika ob današnji župnijski cerkvi.
Cerkev svetega Martina na vzhodni strani Vrsarja
Najstarejša znana cerkev, posvečena svetemu Martinu, je stala na vzhodnem pristopu k Vrsarju, na severni strani ceste Vrsar-Gradina, na parceli s površino 65 m2, ki je še vedno v lasti župnije Vrsar. Verjetno spada v skupino romanskih cerkva in je omenjena na zemljevidu, ki ga je leta 1540 narisal menih Mauro. Zadnji ostanki cerkve so izginili po letu 1945.
V tem zgodovinskem dokumentu je cerkev označena s piktogramom v obliki valja s križem.
Cerkev je zabeležena v frančiškanskem katastru iz leta 1820, v katastrskem načrtu pa so v njeni okolici omenjene kmetijske površine z imenom Sveti Martin. To, tako kot v primeru svetega Jurija in svetega Andreja, kaže na obstoj bratovščine, ki je bila morda povezana z njo in ki je imela v lasti omenjene nepremičnine. Pred drugo svetovno vojno je bila cerkev neprimerna za bogoslužje - brez strehe in delno porušena, vendar so bili zidovi še vedno v polni višini.
Fasado dopolnjuje trikotni ščitnik. Na portalu je napis Lati: VERE LOCUS ISTE SANCTUS EST (Kraj je resnično svet). Drugo latinsko besedilo na fasadi govori o zgodovini gradnje cerkva.
V njem so omenjeni papež Pij XI, italijanski kralj Vittorio Emanuel in škof Trifun Pederzolli. Takrat načrtovana gradnja zvonika je bila uresničena šele leta 1991.
Notranjost sestavljajo tri ladje, ki jih na vsaki strani delijo štirje stebri. Na stebrih so vklesana imena darovalcev. Kapiteli so okrašeni z rastlinskimi ornamenti (palme in volute).
V prezbiteriju sta dva loka, prekrita z verskimi slikami, ki jih je leta 1946 po navodilih duhovnika Francesca da Pirana naslikal Antonio Macchi iz Rovinja-Rovigna. Slike na prvem oboku predstavljajo prizore iz življenja svetega Martina in svete Fosce.
Drugo razgledišče se nahaja za največjo, župnijsko cerkvijo svetega Martina, iz nje pa se pogled razširi proti severu, na Valkanelo in funtanski arhipelag. To je razgledišče z več nivoji stopnic, kar omogoča, da se tam lahko zadržuje in sedi večje število ljudi.
Vrsarski grad je nekdanja palača in rezidenca poreškega škofa, ki je Vrsar upravljal od 6. stoletja do leta 1778.
Današnji grad je srednjeveška stavba, ki so jo v 17. stoletju razširili in barokizirali. Z uveljavitvijo beneške vladavine leta 1778 je bil grad odvzet cerkvi. V 19. stoletju je prišel v last družine Vergottini. Grad je bil leta 2001 prenovljen in danes služi kot zasebno stanovanjsko posestvo.
Stavba prevladuje v mestni krajini Vrsarja in je dobro vidna z vzhodnega vhoda v mesto, odprtega morja in otoka Sveti Juraj. Je najvišja in največja zgodovinska stavba v Vrsarju.
Najstarejši grad v Vrsarju je bil na tem mestu zgrajen v 9. stoletju in je bil zagotovo manjši od današnjega. V arhivskih virih se grad Vrsar prvič omenja v 12. stoletju pod imenom castrum Ursariae. Po izgradnji je bil grad sedež vrsarske vojvodine, v njem pa so poreški škofje v srednjem veku in novem veku sestavljali številne dokumente. Prvi grad je obnovil Otto, poreški škof (1256-1282).
»Največja od vseh razglednih točk se nahaja pod cerkvijo svetega Antona Padovanskega, pod vrsarskimi Malimi vrati. Locirana je v senci dreves, s kamnito mizo, klopjo in tradicionalnim istrskim vodnjakom – šterno, v ozadju pa skriva intimni ambient malega trga.
Ob kipu Casanove so druga mestna vrata, ki imajo še lesene ostanke, ki so privezani ob stran vrat.
Skozi vrata se pride na občinski trg, kjer je postavljen tudi spomenik.
V lepote istrskega Vrsarja se je že v davnih časih zaljubil tudi italijanski avanturist, pisec in zapeljivec, osvajalec ženskih src, Giacomo Casanova.
Ena od vrsarskih večjih zanimivosti je njegovo povezovanje s pustolovcem in pisateljem Giacomom Casanovo. Italijan Giacomo Casanova, ki je bil za nekatere tudi pesnik, filozof, diplomat in znanstvenik, za mnoge pa predvsem goljuf, igralec na srečo in ženskar, je v Vrsarju bival vsaj dvakrat. Oba obiska, prvi leta 1743 in drugi leta 1744, sta bila bolj posledica naključja kot namere, a sta vendarle dokumentirana v njegovih slavnih Spominih.
V njegovo čast so pred leti organizirali prireditev Casanovafest, kjer se je s pomočjo izložb, glasbenih prireditev, scenskih postavitev, književnih večerov, gastronomske ponudbe slavilo ljubezen.
Najbolj znan svetovni zapeljivec, Giacomo Casanova, je bil tudi inspiracija za organizacijo Casanova tour-a (igralci, oblečeni v srednjeveške kostume, nas skozi t. i. »Story telling« koncept popeljejo v minule čase, na spoznavanje ljubezni na Casanovin način).
Nepozaben detajl starega jedra je tudi preddverje cerkvice sv. Antona, ki že od 17. st. polepšuje pravljični Vrsar.
Osrednje polje pokrajine je okrašeno z reliefno volutno kartušo z napisom: FECE INDORAR BASTIAN CORNACH (in) del suo proprio, na stranskih poljih pa reliefne volutne kartuše z vpisano letnico 1662, ki jo zanesljivo datira. V niši na levi (gledano od oltarja do vrat) je kip svetega Frančiška Asiškega, ki v roki drži razpelo, v drugi niši (na desni) pa je upodobljena noseča Devica Marija, ki z nogami zdrobi zmaja. To je zelo redka upodobitev Blažene Device Marije v visoki stopnji nosečnosti.
Kamnita zgodba se nadaljuje v zapuščenem kamnolomu, ki čez poletje v sklopu Montraker - poletne kiparske šole "zaposli" vse željne preizkušanja kiparskih veščin.
Ime Montraker se veže tudi na glasbene note, ki odmevajo mestom v nočeh Montraker Live Music Festivala. Romantične melodije se razširjajo daleč naokoli v času festivala Morje in kitare.
Izkoriščali so ga od prazgodovine do sredine 20. stoletja. Tam je bil zgrajen znameniti vrsarski kamen, material, iz katerega so zgrajene številne najpomembnejše stavbe po Evropi in svetu.
Zapuščene pečine Montrakerja pričajo o izjemnem gospodarskem pomenu in segmentu kamnoseške industrije, ki je v celotni zgodovini Vrsarja znašal 15 %. Danes je to navdihujoče mesto za organizacijo različnih dogodkov in predstav.
Kamnolom Montraker se nahaja na polotoku severozahodno od starega mestnega jedra Vrsarja (na severozahodni strani cerkve in stare benediktinske opatije sv. Zaradi svoje velikosti, lege in zgodovinskega pomena je zagotovo najpomembnejše kamnito nahajališče na območju okolice Vrsarja.
Iz kamnolomov v Vrsarju je bil izkopan znameniti vrsarski kamen, iz katerega so zgrajene številne najpomembnejše stavbe v Benetkah.
Povzpela sva se na razgledno točko v kamnolomu in pričakal naju je takšen razgled na Vrsarski arhipelag na eni strani ...
Sončni zahod je pričaral lepe odtenke
Danes je bil za naju odhodni dan iz Vrsarja. Po zajtrku sva se namenila še na bazen in nato, ker sva imela še dovolj časa po odjavi, sklenila, da greva peš še malo raziskat stari del. Dan poprej nisva našla ene od razglednih točk in le to sva si želela še najti, preden odideva.
V pristanišču sva si od daleč ogledala od daleč cerkev Marije na Moru- vrata do nje so bila namreč zaprta in zaklenjena.
Od srednjeveških fortifikacij so ohranjena zahodna vrata, pri katerih je slikovita cerkvica sv. Marije iz 12. stol., ki spada v vrsto najpomembnejših romanskih stavb v Istri. Romarska bazilika svete Marije Morske.
V pristanišču Vrsar-Orsera je zelo zanimiv srednjeveški spomenik: romanska bazilika Sv. Marije Morske. Bazilika je izjemen spomenik romanske arhitekture v Istri. Njegova zgodovina je dolga in zanimiva. V rimskih časih je na tem mestu stala velika stavba (morda "villa rustica" - podeželska hiša z gospodarskimi poslopji). Prvotna in skromna Marijina cerkev je bila na tem mestu zgrajena v zgodnjem srednjem veku (druga polovica 8. stoletja). Med 8. in 12. stoletjem je bila prvotna cerkev večkrat obnovljena. Njegova današnja arhitekturna in umetniška podoba izvira iz 12. stoletja
Od daleč so bili dobro vidni tudi stari nagrobniki.
Ko sva včeraj šla skozi druga mestna vrata, nisva, videla napisa za to razgledno točko in tako sva jo danes našla, in to ne tako daleč od cerkve sv. Antona. Kjer se nahaja manjše razgledišče imenovano Bepo in Tonina, od koder pogled seže na severozahod. Impresiven je zaradi stilizirane skulpture moškega in ženske, ki predstavlja naslonjalo klopi. Drugo ime je tudi razgledišče, »vidikovac Casanova«. Tudi na tej razgledni točki je klop izvedena kot umetniško delo v istrskem kamnu. Na sredini razgledišča je posajeno drevo, ki v poletnih mesecih daje osvežilno senco.
Tik pred odhodom sva se sprehodila še po zdaj opuščenih plažah, še 1x v kamnolom, kjer sva posnela še nekaj fotografij in že sva odšla iz Vrsarja.
Zagotovo se bova še vrnila.
Ob sprehodu po Vrsarju, ko sem menila, da nisem več vodnica na nivoju, kot bi morda morala biti, je bilo opaziti, da se presenetljivo hitro spravim v formo, ugotovim kaj predstavlja znamenitost, kako moram povedati, kako se postaviti in vsakič se pojavi občutek, da je okoli v krogu postavljena publika, četudi to med privat oddihom ni možno. Ta oddih je pokazal, da sem se tudi naučila peš vodenje po Vrsarju in koliko časa mine med eno ali drugo znamenitostjo.
Mogoče, da še vedno nekje na tihem upam na vrnitev med vodnike. Kdaj točno bo prišlo do te odločitve, vrnitve bo pokazal čas.....
Oba sva si na kratkem oddihu nabrala novih moči, povrnila mir in ravnovesje. Morje in odmik od vsega je vedno dobra rešitev.
Komentarji
Objavite komentar