NA ŠTUCELJ- UDIN BORŠT

Kadarkoli se peljemo mimo Naklega po avtocesti je ob pozornem opazovanju okolice mogoče opaziti malo razgledno točko nad vasjo, kjer je postavljen beli križ. Ta točka je že nekaj časa na seznamu želja, da jo obiščeva, a nekako v zadnjih mesecih nisva našla časa za sprehod tja gor.

Danes zjutraj je sonce tako toplo sijalo, nebo je bilo brez oblaka, ko sva se z obrobja Kranja podala s kolesi proti Naklemu.

Izhodiščna točka za pot na Štucelj je pri Osnovni šoli Naklo, tam sva s kolesi zavila na gozdno pot in jih privezala ob klop. Ob izhodišču je tudi nogometno igrišče in table z opisi zanimivosti.

Izhodišče z info tablami.

Potka vodi skozi gozd

Vojvodin boršt (Udin boršt) je največji ravninski strnjeni gozd v ljubljanski kotlini.

Obsega območje med Kranjskim poljem in vasmi Polica, Naklo, Strahinj, Spodnje in Zgornje Duplje, Žiganja vas Sebenje, Križe, Senično, Tenetiše in Mlaka pri Kranju. Ime je dobil po avstrijskemu nadvojvodu Karlu (1564 – 1590).

Ob nastajanju fevdalnih gospostev v 10. stoletju ni bil dodeljen fevdalcem. Ostal je v lasti vladarja, kot kronska zemlja. Leta 1804 je bil razdeljen med kmete iz devetnajstih vasi. Z zemljiško odvezo leta 1848 so kmetje postali njegovi lastniki. V zadnjih dvesto letih se je struktura gozda zaradi košnje mahu, žetve praproti in paše živine povsem spremenila.

Od prejšnjega listnatega (pretežno hrastovega) se je spremenila v iglasti gozd. V njem prevladuje odpornejši rdeči bor. V njem lahko občudujemo različne kraške pojave: vrtače, kraške potoke in podzemne jame (Velika in Mala Lebinica).

Ljudska izgovorjava v gorenjskem narečju je kmalu ime Vojvodin boršt (v zemljiškem katastru je to ime še vedno v uporabi) s krajšanjem spremenila v Udenboršt in Udin boršt, ki sta v uporabi danes.

Pot se nekoliko vzpne.

Mimo te skale gre pot na desno.

Pridemo na križišče poti.

Od tod se napotimo v mešan gozd in se, sledeč lesenim tablicam križevega pota, povzpnemo na dvajset metrov vzdignjen konglomeratni pomol Udin boršta- Štucelj.

Ob poti na Štucelj so edine označbe- postaje križevega pota.

Štucelj oziroma Gradišče, kjer je v 5. stoletju stal rimski obrambni stolp, od leta 1996. pa stoji velik bel križ, ki spominja na drugi evharistični kongres v Ljubljani leta 1935.

Napis pod križem

Škrlatnordeča detelja (Trifolium rubens)

Zato je z njega čudovit pogled na vasi Naklo, Strahinj, Cegelnica, Malo Naklo, del Spodnjih Dupelj in Tabor. V ozadju lahko opazujemo gozdnato Jelovico, Sv. Jošt, ob lepem vremenu Triglavsko pogorje z najvišjim slovenskim vrhom Triglavom in Karavanke s Kriško goro.

Prvi zanesljivejši podatki o zgodovini Naklega izvirajo iz časa Rimskega imperija.

Arheološka izkopavanja na razglednem konglomeratnem pomolu terase Udin boršt, na Gradišču ali Štuclju nad jugovzhodnim delom Naklega so razkrila, da sta bila pomožna vojaška pot in križišče na prostoru današnje vasi Naklo postopno zavarovana pred možnimi vojaškimi vdori.

Naklo se kot NACHEL prvič omenja na neki listini iz leta 1241. V teku stoletij se je zapis imena vasi večkrat spreminjal. Tako zasledimo oblike Nakel, Nachil, Nackel, Nacls, Niclas, Nikla, v nemški obliki pa Naklas in Nakles.

Naši predniki so Naklo v domačem narečju imenovali: Náku, njegovim prebivalcem pa so rekli Naklanc' ali Naklanka in Naklncə ali Naklanke.

Izvor imena vasi Naklo do danes še ni bil zadovoljivo raziskan. Starejši raziskovalci ga razlagajo s kalom, to je močvirnim krajem. Ime, ki naj bi nastalo v zvezi z vodo, potrjujejo tudi mlajši raziskovalci, a se s starejšimi ne strinjajo, da bi izviralo iz kala.

V ospredju je tudi cerkev svetega Petra.

Stolp je imel varovalno in nadziralno nalogo, ob križišču tovornih poti iz Kranja (Carniuma) proti današnjima Ljubelju in Radovljici

Ožje območje zakrasele terase Udin boršta razen redkih gradišč iz obdobja železne dobe (Arhovo gradišče na Dupljami, Klemenčkovo gradišče v bližini Letenic in gradišče Štucelj nad Polico pri Naklem) ter obrambnih postojank iz antične dobe ni bilo poseljeno.

Konglomeratni pomol je s treh strani prepadno odsekan, proti vzhodu pa zavarovan z obrambnim nasipom in jarkom. V južnem delu so ohranjeni ostanki kvadratnega stolpa, vrzel v zidu nakazuje vhod (6.-7. stol.).

Rimski obrambni stolp na Gradišču ali Štuclju nad Naklom je leta 1967 raziskoval arheolog Andrej Valič in ugotovil, da naj bi bil zgrajen v 5. stoletju po vzoru rimske in bizantinske vojaške tehnike. Imel je varovalno in nadziralno nalogo, ob križišču tovornih poti iz Kranja (Carniuma) proti današnjima Ljubelju in Radovljici. V smeri ravninskega dela je bil zaščiten in zavarovan z globoko izkopanim obrambno varovalnim jarkom v obliki sidra in zemeljskim okopom.

Po domnevni debelini zidov (približno 2 m) in velikosti 10 X 10 m, strokovnjaki sklepajo, da je bila utrdba grajena v vojaške namene. Obstoji verjetnost, da so stolp v zadnjih desetletjih šestega ali v prvi polovici sedmega stoletja razrušili stari Slovani v prvih naselitvenih navalih na današnje Gorenjsko ozemlje.