BOBOVŠKA JEZERA IN VAS BOBOVEK

Mesec maj (izvirno slovensko ime je tudi veliki traven), ki s seboj prinaša toplejše vreme, je, poskrbel za prelep sprehod s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. 
V zadnjem letu dni veliko časa preživim na tem mlaškem razgledu kot na Jeseniškem, kjer dan za dnem vidim le planoto Mežakljo.
od leve proti desni si sledijo: Kriška gora s Tolstim Vrhom, Storžič in srednji vrh.
Sprehod od Mlake pri Kranju do vasi Bobovek. 

Bobovek je precej razložena vas, ki leži sverno od Kokrice na nadmorski višini 410 metrov in ima približno 140 prebivalcev (2023). 
Včasih so se ukvarjali pretežno z živinorejo, danes pa se močno razvija obrt in storitve. Vas obdajajo potoki Milka na zahodu skupaj s cesto Mlaka- Golnik, na jugu vas Kokrica, na vzhodu in jugovzhodu pa potok, ki priteče iz protokolarnega objekta Brdo. 
Na travniški ledini Zverniku so našli žarno grobišče iz rimske dobe, iz 1. in 2. stoletja našega štetja. Najdenih je bilo 39 žarnih grobov in tudi prostore za sežiganje. V grobovih so našli vrčke, oljenke, steklo, železne bojne nože in rimljanski kratki meč. 

V pleistocenski glini, ki jo je do leta 1971 izkoriščala krajevna opekarna, so našli ostanke mamutovega okostja in fosilne ostanke jate rib vrste klenič. 

V glinokopih so nastala jezerca, ki so pomemben biotop za ptice gnezdilke, še pomembnejša pa so kot počivališče na selitvenih poteh ptic. 
Nekaj let po vojni je postala opekarna nacionalizirana, leta 1971 pa je prenehala delovati, saj je izkopavanje zaustavila podtalna voda v nivoju potoka Kokrica. 

Izkopane jame je tako zalila voda in v njih zaradi gline tudi ostala. 

 Območje glinokopa je obsegalo približno 9 ha, od tega je vodnih površin 4 ha. 

Tudi labodi plavajo in jih je mogoče opaziti z obale jezerc.

Krajani Kokrice, pa tudi Kranja in okolice izkoriščajo jezera za kopanje in ribolov v poletnem času, pozimi, ko jezera zamrznejo pa za drsanje. 
Leta 1981 je bil zato sprejet odlok o zavarovanju jezerc in širšega območja Bobovka.

Po drugi svetovni vojni je bila izkopana še druga jama, katere pa se je prijelo zanimivo ime Krokodilnica, čeprav ni bilo nikoli nobenih krokodilov v okolici.
Po teh bregovih so se otroci nekdaj radi ˝dričali po rit˝ in ker so imeli zelene hlače, so jim rekli, da so zeleni kot krokodili. Od tod tudi ime Krokodilnica. 
 Jama, ki je takrat nastala z izkopom gline, se še danes zato imenuje Čukova jama.
Trinajstmetrski izkop v globino je odprl zanimiv pogled v približno tristo tisoč let staro preteklost. 
Po vseh dobljenih podatkih naj bi bilo pred mnogimi leti tukaj že jezero. To potrjuje izkop fosilnih ostankov jate kleničev na globini 8 m. Stari naj bi bili okrog 180000 let. 
Zelo zanimiva pa je vsekakor najdba ostankov okostja mamuta v globini 8,5 m pod površjem. 
Po šibkejših kosteh sklepajo, da gre za samico, po obrabljenosti molnarjev pa sklepajo, da je ob smrti presegel štirideset let. Verjetno je zašel v močvirje in se tam pogreznil ali pa so ga tja nagnali ledenodobni lovci, ki so verjetno živeli tu v okolici.
Najmanjše jezero je Ledvička. Leži vzhodno od Krokodilnice, vendar je danes močno zaraščeno z ločjem in ostalim rastlinjem, zato je jezerce slabo vidno.
ime izhaja iz oblike. Stoječe jezerce očara z lesenimi deskami, ki služijo kot pomol, in zanimivim drevesom, ki daje svoj pečat vsaki fotografiji.
Ko so opekarno zaprli, so jo večji del tudi podrli, čeprav je bil zanimiv primer stavbarstva. 

Obrežja so hitro obrasle številne rastline, značilne predvsem za močvirne predele. 

Na tem območju so kasneje odkrili več kot 230 vrst rastlin, ker pa je območje mirno in tiho, je začelo privabljati živali, predvsem ptice, ki so našle v ločju in krošnjah dreves zavetje zase in za svoja gnezda.
 Do sedaj so jih opazili preko 140 vrst. Nekatere so tu stalno, druge le v določenem letnem času, nekatere pa se ustavljajo le na poti na jug ali vrnitvi. V jezercih plava tudi več vrst rib kot so: ščuka, krap, navadni ostriž, rdečerepka itd. 

Ribiška družina za potrebe ribolova vsako leto vloži tudi do 2000 krapov, na žalost pa se je v jezercih naselil tudi beli amur. Ta vrsta ribe odstranjuje in uničuje podvodno rastje in ločje, ki preskrbuje jezerca s kisikom. Ker ga je že tudi precej uničil, lahko govorimo o kar veliki škodi in nevarnosti za obstoj ekosistema v jezercih.

Razen vsega naštetega pa je omembe vredna tudi glina. Je namreč zelo zdravilna, saj jo v svojih knjigah omenja znani zeliščar in pater Simon Ašič. 

Glina pomaga domala pri vseh bolezenskih tegobah (zlom, težave z zobmi, kurja očesa, opekline, gnojne rane, prečiščuje organe urinskega trakta itd.). Zdravilnost gline so preizkusili že mnogi vaščani na sebi, laboratorijske preiskave pa so zdravilnost tudi znanstveno potrdile.
Iz prijetnega sprehoda sva se vrnila skozi vas Kokrica nazaj na Mlako. Ob ozki pešpoti čez polje naju je ves čas spremljalo prijetno večerno sonce in razgledi na Kamniško- Savinjske Alpe. 
Cerkev Svetega Lovrenca na Kokrici. 

Slika, kot bi sestavljal sestavljanko, z malo cerkvico in gorami.
Še zadnji večerni pogled na Alpe, tik preden sva se vrnila domov. 

Zame so skupna jutra na Mlaki nekaj najlepšega, ko se zjutraj zbudim, stopim v dnevno sobo skozi okno, vidim Alpe obsijane s soncem. Tako blizu, tako mogočne, a po drugi strani zahtevne. 

VIRI IN LITERATURA: 

















Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

NAPOLEONOVA POT IN RAZGLED NA TRŽAŠKI ZALIV- AGENCIJA ALPETOUR

Slika
  Naša pot se je začela dne 6.5.2023 ob 7:30 na ŽP Jesenice in nadaljevala po postajah vse do LJ- dolgi most, kjer smo pobrali zadnje potnike na avtobusu.  Naš dan se je lahko pričel in seveda je zato poskrbelo prijetno pomladansko sonce in naša vodnica Gospa Vežna Ažman in naš voznik G. Boško Šofrić.  Vožnja je bila prijetna, poučna in seveda tudi zabavna, kajti vodnica je bila super tako z razlago kot tudi z osebnostjo.  Prvi postanek smo naredili pred mejo z Italijo ( na OMV Fernetiči za jutranjo kavo). Nato pa nadaljevali v smeri Via Napoleonica, kjer nas je avtobus odložil na eni od lokalni avtobusnih postaj od koder smo se sprehodili nekaj metrov do vidnega obeliska.  Prispeli smo do izhodišča za Napoleonovo cesto.  Izhodišče Napoleonove ceste je obelisk na najvišji točki Opčin (obelisk Franca I. Avstrijskega) in tam se začne 8 kilometrov dolga krožna pešpot, ki se najprej rahlo spušča, ob slikovitih stenah pred naseljem Borgo San Nazario pri Proseku ...
Preberite več

ZALJUBLJENA V OTOK PAG

Slika
Vedno bolj se je bližal konec junija in s tem tudi dopust na otoku Pag, mojih skupin je bilo vedno manj in tako sem lahko pripravljala prtljago in iskala informacije o otoku, cestah, trajektu in nastanitvi.  Še nekaj ur pred odhodom sem bila v službi na Brezjah, a z mislimi že daleč stran nekje na morju.  Kar čez noč je prišel datum, 24. 6. 2024 in z njim dan odhoda na morje. Dan, ki se je budil, je s seboj prinesel informacije o tem, da pod Velebitom piha silovita burja in da trajekt do Paga ne vozi, povezava z otokom je bila prekinjena. To nama je pokvarilo načrte, saj sva menila, da kljub razglašenemu alarmu dan prej ne bo prišlo do take močne burje, a sva se zmotila.  Treba je bilo iti na pot, krenila sva iz Kranja ob 7.24 na pot proti otoku Pagu. Po primorski avtocesti sva napredovala dokaj hitro, brez kakšnih zastojev, nesreč. Bolj sva se bližala meji s Hrvaško bolj se, je krepila burja.  Prvi postanek sva naredila nekaj kilometrov naprej od slovenske meje, da ...
Preberite več

BREZJE- SLOVENSKO NARODNO SVETIŠČE

Slika
Mesec april na Brezjah, ko je svetilo toplo popoldansko sonce in ko se zdi, da vse v zraku dehti od pomladi. Ko se narava prebuja, romarji prihajajo in odhajajo z Brezij pomirjeni in zadovoljni.  Odkar sem, kot turistična vodnica lani prispela na Brezje po porazni vodniški sezoni sem tu tudi ostala. Začela sem iskati samo sebe, umirjati svoj značaj, iskati pot in nesrečnih obdobij. Moje vodniško vedenje do sebe do skupin je bilo tudi na nizkem nivoju. Nisem bila več to, kar bi morala biti in tudi tega sem se v toliko mesecih tu na Brezjah znova naučila. Našla sem notranji mir, umirila vihravost in vročekrvnost, popravila vedenje in obenem vse mesece tiho upala na to, da bi se s pomočjo malih čudežev in pozitivnih sprememb lahko vrnila v krog in družbo turističnih vodnikov in znova opravljala delo, za katero sem si prizadevala zadnjih 10 let.  Toplo pomladno sonce vabi k sprehodu po parku miru od koder se odpre prelep razgled na Julijske Alpe. Park miru, se razteza od ceste na ...
Preberite več