April se je bližal koncu in sklenila sva, da kreneva na morje po dolgem času.
Petek se je začel s toplim pomladnim soncem, ko sva po 9. uri zjutraj zapustila Kranj in se podala na pot proti Hrvaški.
V Poreč do najinega hotela Zorna sva prispela po 12. uri in najina soba je bila že pripravljena tako, da sva se lahko v miru namestila.
Najina soba je bila zelo majhna, rožnate barve z majhno kopalnico in majhno omaro ter pogledom na parkirišče.
Po kratkem predahu sva se odpravila iz hotela na sprehod po okolici za dobri 2h in se nato znova vrnila v hotel. Do večerje sva ostala v sobi ob družabnih igrah.
Med sprehodom sva v daljavi opazovala nenaseljene otočke.
Eden od njih nosi ime Butaceja (nahaja se nasproti hotela Parentium). Butaceja je nenaseljeni otoček ob zahodni obali Istre, južno of Poreča. Površina otoka je 1031 m2, višina okoli 1 metra.
Nedaleč stran od otočka Butaceja je otoček z imenom Žontuja.
Žontuja je nenaseljeni otoček ob zahodni obali Istre, južno of Poreča. Površina otoka je 1409 m2, višina okoli 3 metre.
Poleg otoka Žontuja je že naslednji- Žontujić (Galijot) je nenaseljeni otoček ob zahodni obali Istre, južno of Poreča. Površina otoka je 963 m2.
Iz prijetnega sprehoda sva se vrnila nazaj v hotel in se pripravila za večerjo.
Prva večerja v hotelu je minila mirno, jedilnica je bila precej prazna. Osebje je bilo prijazno, mirno, ustrežljivo, hrano so prinašali sproti.
Sama jedilnica je bila zelo svetla in topla ter lepo okusno opremljena.
Po dobri večerji pa sva se odločila, da greva na malo krajši sprehod in tako sva se ustavila na foto točki, kjer so se ljudje slikali ob čudovitem sončnem zahodu.
2. DAN: 27.04.2024
Toplo sonce je posvetilo skozi balkonsko okno in naznanilo novo jutro.
Po 8. uri sva se odpravila na zajtrk, in tokrat je bila zajtrkovalnica bolj polna kot sinoči pri večerji, počasi sva dobivala občutek, da ljudje začenjajo prihajati, ker so prazniki pred vrati.
Okusen zajtrk nama je dal novih moči in tako sva se odpravila peš proti kapeli svetega Nikola.
Približno 100 metrov od hotela Zorna je stopnišče, ki vodi do 38 m visokega hriba, na katerem je kapela Svetega Nikola z zvonikom.
Na vrh hriba s pristanki in lučmi vodi 173 stopnic.
V zvonik je dodatnih 86 stopnic, katerih vrh omogoča izjemen panoramski pogled na osrednji del zahodne Istre.
Prva stran se gre levo od hotela Zorna do konca enega od barov in nato, kot bi želel priti do postaje, kjer ustavlja turistični vlakec, a namesto tega se je treba usmeriti navzgor po okoli 173 stopnicah.
Druga smer pa gre od kapele na desno proti hotelom (Gran Vista, Istra in Zorna), tudi je nekaj stopnic, a se pride hitreje kot iz prve smeri.
Kapela svetega Nikola je bila zaprta v času najinega obiska, prav tako razgledni stolp.
Pred kapelo je manjši trg.
Plaža hotela Delfin je betonska, obdana z veliko dreves, ki v poletni pripeki nudijo veliko sence. Ob najinem prihodu na plažo je na tamkajšnjem pomolu za manjše jadrnice močno pihal veter, ki je bil kar hladen
Izpred obale hotela Delfin so 4 nenaseljeni otoki: Altijež, Orada, Fržital, Bili školj.
Altijež ima površino 6.271 m2 in obalno površino 310 m.
Orada je nenaseljeni otoček ob zahodni obali Istre, med Funtano in Porečem. Površina otoka je 1520 m2, višina okoli 3 metre.
Seveda ni šlo tudi tokrat brez postanka na eni najlepših razglednih točk ob morju.
Prijetna jutranja sapica vetra naju je hladila, ptički so prijetno žvrgoleli, ko sva hodila in klepetala in se je na trenutke zazdelo, da se je občutek za čas povsem izklopil.
Tokrat je bilo pri večerji občutno več ljudi kot včeraj tako, da si moral malo počakati na hrano.
Po večerji znova na sprehod in nato počasi v deželo sanj.
3. Dan: Nedelja, 28. 04. 2024
Tokrat sem se zbudila precej pred 7. uro, sonce, ki je pokukalo izza hotela Istra v sobo, mi ni več pustilo spati.
Znova sva po 8. uri odšla na zajtrk, po njem pa sva počakala na najine domače, ki so tudi prišli na krajši oddih v enak hotel in s seboj pripeljali kolesi.
Moje tokratno kolo sva odklenila iz prtljažnika zraven pa sva vzela še najin električni skiro in se odpeljala v 4 km oddaljen center- staro mestno jedro Poreča.
Vmes sva se ustavila le, kadar je bilo na stezi preveč ljudi, ali je za nama/ pred nama pripeljal turistični vlakec.
Ogromno ljudi na stezi- od kolesarjev (teh je bilo zelo veliko), do sprehajalcev psov, z vozički, kotalkarjev in navadnih pešcev. Na vsakega od teh si moral paziti, na trenutke si že dobil občutek, da nikamor ne prideš s kolesom in skirojem. Bi bilo peš iti lažje, celo hitreje.
Poreč (italijansko Parenzo, latinsko Parens ali Parentium) je istrsko turistično mesto in pristanišče na Hrvaškem z okoli 9000 prebivalci (2021), sedež istoimenske mestne občine.
Poreč (hrvaško Grad Poreč), ki upravno spada v Istrsko županijo ter sedež Poreško-puljske rimskokatoliške škofije, ki obsega večino ozemlja (hrvaške) Istre. Poreč je ena od občin, kjer živi slovenska manjšina v Istri. Poreč ima blago sredozemsko podnebje in je zaradi velikega števila plaž, slikovitosti mesta in bližnje okolice, kulturno zgodovinskih spomenikov, turističnih naselij in kampov eno izmed največjih istrskih turističnih središč ob vzhodni obali jadranskega morja.
Mesto je bilo ustanovljeno pred 25 stoletji. V 2. stol. pr. n. št. je postalo rimski castrum, malo kasneje municipium, v 1. stol. pa kolonija. Za Rimljani so v Poreču vladali Goti, Bizantinci in Franki. V srednjem veku je Poreč izoblikoval lastno komunalno samoupravo, nato pa je Poreč, kot prvi med istrskimi mesti, moral leta 1267 priznati oblast Beneške republike, ki je trajala do njene ukinitve leta 1797.
V Poreču tudi gneča, restavracije in bari, polni ljudi, ob obali na klopcah tudi. Zanimivo pa je bilo, da ni bilo odprto toliko manjših prodajaln- stojnic, kot bi jih lahko videli med poletjem. A kot je kazalo to ljudi, ni motilo, raje so si postregli z martinčkanjem na soncu, ob sladoledu ali dobrem hladnem pivu.
Presenetilo naju je, ko sva se podala v mestno jedro, da sva si lahko ogledala Evfrazijevo baziliko (ob nedeljah je prodajalna spominkov in s tem tudi blagajna) namreč zaprta.
V Poreču stoji najbolj ohranjeni zgodnjekrščanski katedralni sklop na svetu. Ime je dobil po škofu Evfraziju, ki je sredi 6. stoletja dal preurediti dotedanjo baziliko iz 5. stoletja, ki je zrasla na temeljih starejše cerkve iz 4. stoletja. Škof Evfrazij je dal novo katedralo okrasiti z razkošnim mozaikom, ob krstilnici pa je dal dograditi atrij s kvadriportikom, škofijsko stavbo in spominsko kapelico. Škof Evfrazij je svojo naložbo ovekovečil z napisom vzdolž osrednje apside katedrale. Evfrazijeva bazilika je bila leta 1997 uvrščena na Unescov Seznam svetovne kulturne dediščine.
Zgrajena je bila v 6. stoletju, v času škofa Evfrazija in obsega atrij, krstilnico, škofovski dvorec, mozaike in ostanke sakralnih objektov iz obdobja med 3. in 4. stoletjem. Mozaiki, s katerimi sta poslikana notranjost in zunanjost cerkve, se uvrščajo v pomembno zapuščino bizantinske umetnosti, talni mozaiki in ohranjeni napisi pa nam dajejo vpogled v vsa obdobja gradnje in obnove bazilike.
Evfrazijevo obdobje, ki je še danes jasno in čitljivo razvidno iz njegove bazilike in kompleksa, ki mu pripada, je malo istrsko mesto Poreč iz neizrazite in ljubke vsakdanjosti povzdignilo v veliko znamenitost. Ko je Evfrazij sredi VI. stoletja prišel v Poreč, je tu našel mesto z dolgo zgodovino. Lastnosti vidnih ostankov kažejo na tipično provincialno pozno antično mesto, ki so ga mučili problemi tistega časa, tj. horde barbarov, ki so pokončale bogato tradicijo.
Ko je prevzel poreško škofijo, je Evfrazij prišel na čelo dobro organizirane krščanske skupnosti, ki je v svoji dolgi tradiciji cerkvi dala nekaj svetnikov mučenikov, med njimi sveti Eleuterij in posebno pomemben sveti Mauro (Maurus) – škof, ki je bil v času velikih pregonov usmrčen skupaj s celotnim klerom in številnimi laiki. Vendar pa je bilo obdobje od zadnjih pregonov krščanov v začetku IV. stoletja do druge polovice VI., ko je Poreč s škofom Evfrazijem doživljal svoj polni razcvet, izpolnjeno s konstantnim povečevanjem moči cerkve.
Ko se je škof Evfrazij sredi VI. stoletja lotil svojih tudi gradbenih podvigov, ni izhajal iz ničesar. Na prostoru, na katerem je bila zgrajena njegova veličastna bazilika in drugi objekti ob njej, so že prej stale sakralne stavbe iz IV. stoletja, verjetno takoj po letu 313. Ko krščanstvo še ni bila sprejeta vera, so prve skupnosti tudi na tem prostoru prenovile obstoječe objekte za svoje obrede. Prvemu oratoriju, katerega ostanki so vidni poleg Evfrazijeve bazilike, pripadajo talni mozaiki z motivi vitic, meandrov in rib, ki
nedvomno kažejo na simbolen pomen.
To, kar danes sije v zlatu, je dal on okrasiti, dokončati in obdarovati ter obeležiti cerkev s Kristusovim imenom. To škofovo priznanje pa ni v celoti resnično. Bazilika, kakršno je našel, ni bila tako propadajoča in brez okrasja. Dele njenih zidov in temelje stebrov so uporabili za gradnjo nove cerkve. Kar se tiče mozaikov, tudi teh ni manjkalo v baziliki iz V. stoletja. Razloge je prej treba poiskati v okusu nove dobe in okolja, iz katerega je Evfrazij prišel v Poreč.
Vhodni del bazilike sestavlja narteks, ki vodi s kraja prejšnje ulice. V prostoru pred narteksom pa je lep odprt atrij kvadratne oblike. Nasproti vhoda je krstilnica. Ta zgradba v osemkotnem tlorisu izhaja iz predevfrazijeve dobe in se naslanja na poznoantično arhitekturo.
Lahko sva si ogledala preddverje, cerkev z oltarjem, arheološke spomenike v preddverju, nagrobnike. Ostali del bazilike je bil zaprt.
Od bazilike sva se podala po ozkih ulicah še do glavnega trga, kjer stoji druga cerkev, ki pa je bila tudi zaprta.
CERKEV GOSPE OD ANGELA je baročna stavba iz leta 1770 in je bila zgrajena na ostankih prejšnje romanske cerkve. Opremljena je z baročnimi oltarji in slikami, med katerimi so najdragocenejši brezmadežno spočetje in sv. Peter iz 18. stoletja, delo Jacopa Marieschija in Mojsije z medo kačo beneškega slikarja Gaspareja Vecchia, ki izhaja iz poreške katedrale.
S kolesom in skirojem sva se začela počasi vračati nazaj do hotela, kamor sva prispela popoldne. Preostanek popoldneva sva preživela z domačimi ob sprehodu in druženju.
Tokrat nisva večerjala sama, kot sva poprejšnja dva večera, temveč smo jedli skupaj kot srečna družina, klepetali, se smejali in se imeli čudovito.
Po večerji smo ravno še ujeli sončni zahod na plaži pod hotelom. Tokratni zahod je bil prečudovit. Resnično obožujeva takšne večere, ko nebo žari v zlatih barvah.
Ker se, je že nekoliko hladilo sva se po 20.35 vrnila nazaj v hotel najine domače pa še pustila zunaj na sprehodu.
4. dan: Ponedeljek, 29. 04. 2024
Zadnji dan, ko bi morala biti utrujena od kolesarjenja, me je znova po obrazu pobožalo prijetno toplo pomladno sonce in me zvabilo na sprehod že po 7. uri zjutraj, ko je moj najdražji še spal.
Kar v poletni obleki sem se podala po stopnicah za hotelom do kapele svetega Nikole, od koder se je odprl prelep, svež jutranji razgled na morje.
Vpijala sem jutranji sveži zrak, ujela sončne žarke in se vrnila v hotel še pred osmo uro. Po osvežujočem sprehodu sva se podala še zadnjič na zajtrk in po zajtrku zapustila najino hotelsko sobo.
Lepega dne nisva še želela pokvariti z odhodom domov zato sva znova vzela električno skiro in moje navadno kolo ter se podala proti hotelu Delfin, znova na prelep razgled na bližnje otoke, na prijeten pomladni. No, že skoraj poletni veter.
Nazaj grede sva se vračala po potki skozi gozd in občudovala razgled na morje, ki se nama je nudil.Tudi sva se ustavila na najlepšem delu poti nazaj proti hotelu in opazovala jadrnice, ki so jadrale mimo nenaseljenih otočkov v poreškem arhipelagu.
Ob povratku do hotela se nisva kaj dosti ustavljala temveč sva nadaljevala s kolesarjenjem proti Poreču.
Na turističnem vlakcu, ki se je ravno vračal do hotelov v Zeleni laguni sva srečala najine domače in smo si veselo pomahali, ko sva morala zasutavili kolo in skiro ob srečanju.
V Poreču naju je čakal še drugi del najinih domačih, v restravraciji Bijeli San smo si privoščili hladno osvežilno pijačo. Njim se je mudilo nazaj na vlakec, midva pa sva se še ustavljala in ogledovala hiše, se znova ustavila pri Evfrazijevi baziliki, ki je bila tokrat plačljiva ( nisva si je šla v celoti ogledati) temveč sva posnela le nekaj novih fotk, še do druge cerkve in trga, mimo mestne hiše in nazaj proti hotelu.
Veliki poreški škof je cerkev v celoti podredil sebi: svoje inicialke je vpisoval na več izstopajočih
mestih, na mozaike apside in tako vstopil v kraj, ki je namenjen izključno svetnikom in mučenikom, materi božji in Kristusu, s čimer je na nedvoumen način pokazal, kje je videl sebe.
Vstopnina v Evfrazijevo baziliko.
Otok Sveti Nikola leži nasproti pristanišča Poreč, le pet minut vožnje s čolnom. Njegova bogata zgodovina sega v 6. stoletje. V 17. stoletju, med epidemijo kuge, so ga uporabljali kot karantensko območje. Družina Polesini je otok kupila konec 18. stoletja; odprli so grad Isabella, katerega izvirni izgled je ohranjen do danes.
Otok je brez prometa, dostopen le z ladjico, ki vas v petih minutah pripelje od pristanišča Poreč. Danes se na očarljivem otoku Sveti Nikola nahaja luksuzno letovišče Valamar. Na otoku vas bodo očarali urejeni vrtovi, borov gozd, bogato zelenje, čudovite plaže, fantastičen razgled in različne možnosti nastanitve.
MESTNA HIŠA
je bila zgrajena leta 1910 po projektu tržaškega arhitekta Arduina Berlama. Ohranjena je
izvirna lesena loža, ki pa ni v funkciji.
Utrujena od vročega popoldneva na kolesu in skiroju sva se nato usedla na plažo k najinim domačim, kjer sva ostala vse do najinega odhoda domov v Kranj.
Iz Poreča sva krenila po 16. uri, ko je termometer zunaj kazal več kot 24 stopin celzija. Domov pa sva prispela okoli 19. ure.
V Poreč se bova še vrnila, nama je zelo všeč, zgodovinsko razgiban, lep, miren in z čudovitimi sončnimi zahodi ter zanimivimi nenaseljenimi otočki v arhipelagu.
Komentarji
Objavite komentar