Radovljica- Pristno sladka
Lahko bi rekli, da začnem s pisanjem o Radovljici, kot o moji 4 leta domačem kraju, kajti tu sem študirala srednjo šolo za turizem.
Veliko juter in popoldnevov sem preživela v parku, na sprehodu po starem vaškem jedru in na razgledni točki, kjer je prečudovit razgled na okoliške hribe in vasi.
In te dni, ko nimam turističnih skupin, imam čas, da spet malo raziščem domačo Radovljico in njene zanimivosti.
Sprehod po Radovljici začnimo v Grajskem parku, kjer se v mesecu aprilu odvija festival čokolade.
Radovljica leži na Radovljiški ravnini, imenovani Dežela.
V slovenski geografski literaturi je Radovljiška ravnina – Dežela največkrat opisana kot ravnina v Radovljiški kotlini na L bregu reke Save med Žirovnico, Begunjami in Radovljico.
Zakaj se imenuje Dežela?
Tako so jo poimenovali prebivalci naprej od Jesenic - ko so hoteli povedati, da gredo v kraje okoli Radovljice, so rekli, da gredo »na deželo«, vaščani teh vasi pa so govorili, da gredo v Dolino, ko so hodili na Jesenice.
O poseljenosti Radovljiške ravnine pričajo arheološka najdišča že od bronaste dobe dalje. V Predtrgu so našli izkopanine iz rimske dobe in dobe preseljevanja narodov, na Radovljiškem pomolu pa ostanke staroslovanske kulture. Že njena obrambno nadvse ugodna lega, na jezikastem pomolu nad Savo, kjer je bilo nekoč staroslovansko gradišče, je dolga stoletja zagotavljala nemoten razvoj naselbine. Utrjeni trg Radovljica, grad Kamen in Lipniški grad so tvorili strateško zaporo, ki je omogočala popolno kontrolo vseh prometnih poti, ki so vodile prek Radovljiške ravnine in skozi Lipniško dolino.
Nekdanji Hotel Grajski dvor, ki je bil zgrajen v 30. letih 20. stoletja po načrtih Ivana Vurnika.
Trinadstropni hotel, v jedru pravokotnega tlorisa, s prizidki ob severozahodni fasadi, zgrajen v slogu zmernega funkcionalizma. Notranja oprema.
Pred hotelskim parkom je ostanek nekdanjega grajskega parka, ki ima obnovljen gabrov drevored in kjer stoji grobnica padlim partizanom.
V grajskem parku je bilo 1960 urejeno grobišče padlih borcev NOB. Spomenik v obliki kamnitega obeliska je oblikoval arhitekt Edo Ravnikar.
Datacija: tretja četrtina 20. stol., 1960, druga svetovna vojna.
Prvi večji poseg v črto stare srednjeveško-baročne naselbine je pomenila zidava velikega hotela l. 1935, ko so uničili enega najlepših in najbolje ohranjenih baročnih vrtov pri nas, čeprav je obstajala idealna možnost, da bi obe telesi po baročnem vzoru organsko združili. 
Namenimo se mimo obeliskov, skozi vrata in na levo navzdol po klancu, kjer je znameniti jarek.
Na koncu jarka zavijemo desno navzgor po klancu in že stojimo pred Katrinekovo hišo.
Zidana nadstropna stanovanjska stavba z baročno klasicistično fasado. Portali in okenski okviri so iz peraškega tufa. Kleti so obokane. Banjasti oboki s sosvodnicami.
Datacija: prva polovica 19. stol.
Gorenjska cesta 1. Ob vhodu v staro mestno jedro Radovljice, ob nekdanjem obrambnem jarku.
Fresko je naslikal neznani avtor.
Sveti Florjan
Marija z mrtvim Jezusom v naročju
Mogočna modernistična vila Savnik stoji na robu starega mestnega jedra Radovljice. Zgrajena je bila po načrtih Ivana Vurnika, med leti 1922-1925 kot trgovska hiša Moda (Gorenjski glas).
Pročelje stavbe so po požaru mesta 1835 obogatili s klasicističnim arhitekturnim okrasjem in reliefi, ki kažejo godce, slikarje, kiparje in kamnoseke pri delu.
Na hiši lahko vidimo spominsko ploščo, posvečeno A. T. Linhartu.
Smo na LINHARTOVEM TRGU, obnovljen 2002. Radovljica je dobila vodovod pred več kot 100 leti- leta 1906.
Na mestu nekdanjega vodnjaka stoji spomenik, postavljen 1908, še za časa njenega življenja!, v spomin dobrotnici mesta, gostilničarki Josipini Hočevar. 
Linhartov trg 30. Župnišče zaključuje vzhodni rob mesta.
Trg pred cerkvijo je občasno, ob cerkvenih praznikih služil kot tržni prostor. Iz teh začetkov se je v 14. stol. razvil pravi trg in konec 15. stol. tudi mesto.
Nekropola na Linhartovem trgu
Dr. Cene Avguštin(2. 1. 1923- 30. 3. 2010).
Gotska, dvoranska cerkev sv. Petra v Radovljici.
Vidite lahko polkrožno žlebasto, profiliran kamniti glavni portal, ki ga zgoraj v steni poživlja baročna freska, freska Kristusa, ki daje ključ sv. Petru.
Gotsko arhitekturno okrasje nad glavnim portalom radovljiške cerkve sv. Petra.
Letnica 1495 je zapisana nad glavnim portalom in pove, da je bila tega leta ladja končana (za razliko od enotno zasnovanih dvoranskih cerkva v Kranju in Škofji Loki je dvorana te cerkve rezultat širjenja že obstoječe arhitekture).
Prvotni gotski glavni oltar sv. Petra je v 18. stoletju nadomestil oltar iz črnega marmorja, delo Ludovica Bombassija iz Ljubljane. Kipa sv. Leopolda in sv. Miklavža ob strani sta delo Angela Pozza. V prezbiteriju stoji novejši oltar, obrnjen proti ljudem, delo kiparja Janeza Jarma.
Cvetlični slikarski dekor na stropu ladje in prezbiterija je po prvotnih vzorcih posnel in restavriral Simon Ogrin.
Rebrasti obok v prezbiteriju krasijo čudoviti sklepniki. Na njih so podobe svetnikov, grbov, eden pa naj bi bil podoba neznanega stavbenika.
Skupaj s prezbiterijem je bila zgrajena tudi Marijina kapela, prekrita z gotskim rebrastim svodom.
Ob zaključku severne ladje stoji tabernakelj, ki ga je v tridesetih letih 20. stoletja zasnoval radovljiški arhitekt Ivan Vurnik, s slikami pa ga je opremila njegova žena Helena Vurnik.
Bel Marijin oltar v južni kapeli je delo Janeza Vurnika ml. iz leta 1898, krasijo ga kipi roženvenske Marije, svetega Dominika in svetega Jožefa v stranskih nišah ter križanje.
Krstilnica.
Svojevrstna umetnina v cerkvi sv. Petra je tabernakelj, delo Ivana in Helene Vurnik. Zasnovala sta ga v tridesetih letih 20. stoletja. Na skrajni desni je slikarka upodobila svojega moža arhitekta Ivana Vurnika.
Prižnica.
Orgle in kor v cerkvi.
Sončna ura na cerkvi.
Zakristijski stolp iz 16. stoletja. Župnišče in cerkev sv. Petra sta bila del obrambnega srednjeveškega zidu.
Od Zakristijskega stolpa se obrnemo na levo in pridemo do bunkerja. 
Kapelo krasijo poslikane plošče, ki so delo slikarja Branka Čušina (1935-2009) s Koroške Bele.
Na tem ožjem delu današnjega Linhartovega trga so bila nekoč Mestna oziroma Zgornja vrata
Nadstropna modernistična hiša s kubusno zasnovo, ki jo mehčajo veliko trikotno čelo v osi čelne fasade, poudarjene z balkonom, in poligonalni erker na vogalu, razgibane strešine in nadstrešek. Gorenjska cesta 2. Savnikova vila stoji sredi Radovljice, ob jugozahodno ob grajskem parku, zahodno ob mestnem obzidju, ob njegovem severozahodnem delu.
Na fasadi stavbe je bila 1955 vzidana spominska plošča v spomin na prvo srečanje prebivalcev Radovljice z borci Kokrškega odreda, dne 9.5.1945.
Plošča je vzidana v fasado hiše jugovzhodnemu vogalu grajskega parka.
Hiša Radolške čokolade (ob vili Savnik)
Zidana nadstropna stanovanjska hiša z baročno - klasicistično fasado. Pravokoten portal iz peraškega tufa. Čas nastanka: prva polovica 19. stol. Gorenjska cesta 4. Ob grajskem parku v Radovljici.
Zidana nadstropna hiša iz 18. stol., na opuščenih obrambnih napravah, na zunanjem robu mestnega obzidja. Baročni portal iz peraškega tufa, v notranjosti plošča iz 1619 z imenom mestnega sodnika.
Linhartov trg 8. Na skrajnem severnem delu ob vstopu na osrednji trg v Radovljici.
Slikovita arhitektura radovljiških meščanskih hiš sodi v obdobje 16. in zgodnjega 17. stol., ko se je naselje razvilo iz trga v mesto in doživelo svoj največji ekonomski razvoj. Ljudje so zidali bolj reprezentativne, meščanske hiše in so nekdanje pretežno lesene stavbe nadomestile zidane. Nekaj hiš še danes kaže značilnosti prvotnega meščanskega stavbarstva: 2, 16, 17, 20, 21 (z ozko stranjo so obrnjene proti cesti, preprost tlorisni sestav, veža povezuje trg z notranjim dvoriščem in z delavniškim prostorom).
RENESANSA je hiše obogatila s slikovitimi nadstropnimi pomoli: 5, 22, 23, 25. Leta 1634 se v hiši št. 3 srečamo z renesančnimi arhitekturnimi členi: pravokotni portal v 1. nadstropju, renesančno oblikovana okna in arkadni hodniki. Tudi sama arhitekturna zasnova stavbe je že povsem renesančna in se zgleduje po plemiškem stavbarstvu renesančnih dvorcev, ki nastajajo v 16. stol. na našem podeželju. Doba po požaru 1835 je Radovljico ogrnila s klasicističnim plaščem. Številni portali so iz zelenega kamna, delo Kocijančičeve delavnice s Černivca in štukaturne preobleke.
MESTNA, tj. ZGORNJA VRATA so stala na prostoru med današnjo Bulovčevo (L. trg 7) in Zagorčevo hišo (št. 10). Z L in D je bil, podobno kot v Kranju, vhod v mesto povezan z dvojnim obrambnim zidom, ki mu sledimo v temeljih opazovanih stavb. Na SZ in JZ sta ga krepila močna ogelna stolpa. Dokler je bila potreba po obrambi živa, se stavbarska dejavnost ni dotikala obzidja. Že od 1. pol. 18. stol. pa so se hiše vraščale v njegovo ostenje. Kmalu po sredini 18. stol. je bila pot ob obzidju že povsem zatrpana z novo nastalimi poslopji zelo neenotnih tlorisnih oblik.
BAROK začrta pot novemu razvoju, a je še ves priklenjen na staro mestno jedro. Najprej zapolni s hišami mestni jarek, šele potem zaživi v svobodnejšem okolju izven mestnih zidov.
Smo pred rojstno hišo Antona Tomaža Linharta, imenovana BULOVČEVA HIŠA. Ta hiša sodi poleg Dralkove (L trg 8) med tiste meščanske in stanovanjske stavbe, ki so se v 18. in 19. stol., ob postopnem opuščanju obrambnih naprav, vrasle v mestno obzidje.
Anton Tomaž Linhart (1756-1795) se je rodil 11. 12. 1756 v Radovljici, umrl pa je 14. 7. 1795 v Ljubljani. Bil je prvi izrazit meščan v slovenski kulturi in pionir vsaj na treh področjih svojega delovanja: v dramatiki, gledališki umetnosti in zgodovinopisju. Izjemne zasluge ima tudi na področju šolstva in knjižničarstva. Sprva nemški pesnik in dramatik (pisal v nem. jeziku).
Kot šolski nadzornik v Ljubljanskem okrožju se je zavzemal za ustanavljanje šol in je v treh letih službovanja ustanovil 27 podeželskih osnovnih šol, prej jih je bilo samo 9. Linhart si je kot visok deželni uradnik 7 let prizadeval za ustanovitev osrednje in javne študijske knjižnice v Ljubljani.
Iz te pobude je leta 1791 nastala licejska knjižnica, predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Starejša hiša ob mestnem obzidju, v 19. stol. prezidana in dozidana na opuščeno obzidje.
Datacija: 18. stol.
Linhartov trg 7. V severozahodnem delu glavnega trga v starem mestnem jedru Radovljice.
Kot avtor prvih dramskih besedil v slovenskem jeziku se je Linhart izkazal tudi z uprizoritvijo Županove Micke na Ljubljanskem odru, s katero je postavil temelje domačemu gledališču. Njegovo delo ''Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel Južnih Slovanov Avstrije'' velja za največji dosežek slovenskega preporoda. Z omenjenim delom je Linhart prvi uveljavil slovensko zgodovinsko zamisel, preučevanje in obravnavanje zgodovine Slovencev, kot narodnostne celote.
Nadstropna stanovanjska hiša, nastala iz dveh poznosrednjeveških hiš. Ohranjeni poznogotski arhitekturni elementi. Polkrožni portal iz tufa datiran 1747. Prezidana v 18. stol. Fasade klasicistično oblikovane.
Linhartov trg 12. Na južni strani osrednjega trga v Radovljici.
Stavba je nastala ob mestnem obzidju v 18. stol. V notranjosti ima ohranjeno prvotno zasnovo in baročno klasicistične elemente. Fasada je klasicistična, združena s sosednjo, številka 5.
Linhartov trg 6. Hiša stoji v strnjenem nizu v srednjeveškem jedru mesta.
ZAKOTARJEVA (L trg 6) in ŠPENGLERJEVA (L trg 5) imata skupno pročelje, ki je dober primer oblikovno čiste in lepe klasicistične fasade, kakršne so nastajale po velikih požarih v 1. pol. 19. stol. v Radovljici, Tržiču in Kranju. Pravokotna polja pod okni vsebujejo podobne okrasne štukature kot na Bulovčevi hiši.
Zidana nadstropna stanovanjska hiša, v jedru iz 16. stol., gotski portal, grebenast obok. Fasada je klasicistično oblikovana, z dvema polkrožnima portaloma iz peraškega tufa iz 1802 in 1805.
Linhartov trg 5
Zidana nadstropna stanovanjska hiša s poznosrednjeveško zasnovo v pritličnem in kletnem delu ter oboki. Oblikovanje fasad iz 18. in 19. stol. Danes v njej gostilna Avguštin.
Linhartov trg 15. Na južni strani osrednjega trga v Radovljici.
Zidana nadstropna stanovanjska hiša s poznogotskim arkadnim dvoriščem in kletnimi prostori. Poznogotski portal tudi v nadstropju. V 18. in 19. stol. deloma prezidana. Klasicistična fasada.
Linhartov trg 4. Na severni strani osrednjega trga, sredi strnjenega, niza hiš v Radovljici.
Skozi srednjeveški podvoz nas pot pripelje k MUHNIKOVI HIŠI (Delavska ul. 3) - slikovita stavba z baročno fresko iz 1770 na fasadi ima vse značilnosti okoliške kmečke arhitekture, s kakršno se v 18. stol. vse pogosteje srečujemo tudi na obrobju naših mestnih jeder, ko se je v njih zaradi agrarnega zastoja spet okrepil agrarni element.
V jedru poznogotska, nadstropna hiša z arhitekturnimi elementi gotskega oblikovanja. Prezidana v 18. in 19. stol. Klasicistična fasada s freskama Nevernega Tomaža iz 17. stol. ter Brezmadežne.
Datacija:
16. stol., 17. stol., 18. stol., 19. stol.
Linhartov trg 16. Na južni strani osrednjega trga v Radovljici.
Zidana nadstropna stanovanjska hiša. V jedru gotsko-renesančna z ohranjenimi poznogotskimi arhitekturnimi členi. Danes v njej Michelinova restavracija.
Datacija:
16. stol., 17. stol.
Linhartov trg 17. Na južni strani osrednjega trga v Radovljici.
V zahvalo Hočevarjevi so ji leta 1908 postavili ta spomenik. Izdelala sta ga domača mojstra: podstavek podobar Janez Vurnik ml., figuralni del pa njegov učenec in pomočnik Jožef Pavlin. Ker sta želela kar se da nazorno predstaviti zasluge velike dobrotnice, sta združila šolarja, vodnjak in portret, pri katerem ne manjkajo odlikovanja, ki jih je Josipina prejela za svoje zasluge.
Za spomenikom stoji zidana nadstropna hiša s poznosrednjeveško zasnovo. V notranjosti poznogotski elementi: portal in okno. Prvotno nadstropje leseno, prezidano v 19. stoletju.
Nad bazenom se dviga podstavek z jugendstilno oblikovanimi drevesi. Nosi kip šolarja v obleki tedanjega časa, obenj pa je prislonjen velik medaljon s portretom gospe Hočevarjeve. Josipina Hočevar (1824-1911) in njen soprog Martin iz Krškega sta bila znana dobrotnika.
Josipina je prispevala za šole in cerkev v Krškem, med drugim je tudi ustanovila Josephinum, zavetišče za onemogle služkinje. Zlasti pa je skrbela za rojstno Radovljico. Svojo hišo je podarila za stanovanje učiteljem, gmotno je podpirala tamkajšnje učence in prispevala za mestni vodovod.
Na fasadi Šivčeve hiše je renesančna freska »usmiljeni Samarijan«, iz Svetega pisma Nove zaveze, ko Jezus uči apostole. Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga na pol mrtvega pustili. Mimo je šel duhovnik, ga videl, vendar ni nič naredil. Prav tako levit (=izraelski rod, ki je opravljal tempeljsko službo).
Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal. Prepeljal ga je do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel:«Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.« Jezus je rekel apostolom:«Pojdite in tudi vi tako delajte«
V muzeju je zbirka panjskih končnic, to je večinoma hudomušno poslikanih čelnih deščic čebeljih panjev, in biološka soba, v kateri je prikazano življenje in delo avtohtone čebele Kranjske sivke. V gradu je še Linhartova spominska soba, glasbena šola. V sklop zavoda Muzejev radovljiške občine sodijo: muzej Kropa, Čebelarski muzej, Galerija Šivčeva hiša, Mestni muzej z Linhartovo sobo in Muzej talcev v Begunjah na Gorenjskem.
Danes imajo v gradu sedež Muzeji radovljiške občine, med njimi pa je najpomembnejši čebelarski muzej, ki ima bogato zbirko, s katero priča o pomenu in razvoju čebelarstva v Sloveniji. Slovensko čebelarstvo je z Antonom Janšo kot največjim izvedencem za čebele in čebelarstvo v 18. stoletju zaslovelo po vsej Evropi.
Linhartov trg 24. Na južni strani osrednjega trga v naselju sredi strnjenega niza.
MALIJEVA HIŠA
Linhartov trg 20. V nizu v južnem delu osrednjega trga.
Zidana nadstropna hiša v jedru poznogotska, v prvi polovici 18. stoletja dozidana in podkletena. Na fasadi spominska plošča 1895 ustanovljeni radovljiški podružnici slovenskega prosvetnega društva.
Linhartov trg 21. V južnem stavbnem nizu glavnega trga v Radovljici.
VIDIČEVA HIŠA (L trg 3) iz l. 1634 pripada tistemu tipu meščanskih dvorcev, ki jih v 1. pol. 17. stol. srečujemo v mnogih gorenjskih mestih in ki so se razvili iz renesančne plemiške arhitekture 16. stol. Značilnosti: arhitektonsko poudarjena glavna os pročelja (dvojna okna), osrednja, z grebenastim svodom prekrita veža in pogosto okrasni pomol na oglu hiše. Dvorcu je izročilo pripisovalo vlogo mestne hiše, saj je Radovljica vsaj do l. 1743 ni imela in so zadeve mestne samouprave reševali kar v najeti ali sodnikovi hiši.
LECTARJEVA HIŠA (D od Vidičeve) je tako kot v srednjem veku, še vedno obrnjena proti cesti z ožjo, čelno stranjo. Prezidave so zabrisale njeno prvotno podobo, a so jo v marsičem tudi obogatile. Vhodni portal iz leta 1822 je tako kot Vidičev, delo Černivške - Kocijančičeve delavnice. V hiši je daleč naokoli znana gostilna Lectar, urejena v pristnem slovenskem duhu in v kateri pripravljajo v glavnem slovenske dobrote (zelo poznana je gobova juha v testu). Najstarejša gostilna v Radovljici. Prvotno je bila v hiši pekarna, ki je bila znana po izdelavi lectovih src. Od tu tudi ime in znak gostilne. V hiši je tudi Lectarski muzej.
Za nami se nahaja ŠIVČEVA HIŠA (št. 22.), ki je meščanska hiša iz sredine 16. stoletja. Po restavriranju leta 1976 se je odkrila vsa njena izvirna lepota, fasada s poslikavo in razgibano oblikovanimi stavbnimi členi, ter notranjost s stebriščno vežo v pritličju (dvoladijska veža, prekrita z grebenastim svodom, ki ga opirajo stebri oz. polstebri), črno kuhinjo, kaščo ter predvsem z reprezentativno bivalno sobo v nadstropju. V pritličju je urejena likovna galerija, soba v nadstropju pa se uporablja kot poročna dvorana.
Meščanska arhitektura 16. stol. je značilna, večkrat prezidana srednjeveška nadstropna hiša v nizu ob trgu. Ima tipične razporede prostorov in ohranjene dele stavbne opreme.
Avtorji:
Peter Fister (arhitekt 1974)
RADOVLJIŠKI DVOREC stoji sredi vrste srednjeveških mestnih hiš, ki niso bile vezane na strogo srednjeveško delitev, na parcele. Graščina je poleg gotskega zvonika prevladujoča arhitektura. Graščina in cerkev sta bili povezani in sta tako že na zunaj poudarjali trdno enotnost duhovščine in plemstva.
Na vhodu lahko vidite plastično oblikovana stebra, z doprsnima moškima figurama, hermi ob portalu dvorca.
Thurnova graščina, Graščina grofov Thurn-Valsassina
Radovljiško graščino so na začetku 17. stoletja kupili grofje Thurn – Valsassina, ki so jo v 18. stoletju prezidali v baročnem stilu in uredili lep grajski park. Thurnov grad je v tem času dobil tudi veliko grajsko stopnišče, fasado pa so okrasili z bogato figuralno štukaturo.
Štukaturno okrasje vključuje tudi maske in razkošne, čeprav močno shematizirane upodobitve grofovske družine in bogate rastlinske ornamente.
Radovljiški grad so dali zgraditi Ortenburžani. Točen čas nastanka ni znan. Kasneje so bili njegovi lastniki Habsburžani, Kacijanarji, Dietrichsteini in grofje Thurn-Valsassina. Najstarejše ohranjeno jedro gradu sega v 16. stoletje in je bilo v srednjem veku vključeno v mestno fortifikacijo. Iz tega časa se je ohranil v pritličju stolpasto oblikovanega središčnega objekta dvoranski prostor s poznogotskim stebrom. V 17. stoletju sta bili gradu prizidani dve obsežni grajski krili. Izredno bogata štukirana fasada z upodobitvami nekdanjih lastnikov grofov Thurn-Valsassina pa je nastala v prvi polovici 18. stoletja. Iz istega časa je tudi monumentalno stopnišče v notranjosti graščine. Grad je imel nekdaj lep baročni park, ki je veljal za enega najlepših primerov vrtne arhitekture pri nas.
Dvonadstropen dvorec pravokotnega tlorisa z atrijema ima v notranjosti baročno dvoramno stopnišče iz tufa z avlo in slavnostno dvorano. Zahodni del s poznogotskimi portali in renesančno poslikavo je starejši. Monumentalno fasado krasijo štukature. Linhartov trg 1. Graščina stoji v srednjeveškem mestnem jedru Radovljice, v severovzhodnem delu glavnega trga, zahodno pred župnijsko cerkvijo.
KOMANOVA HIŠA
Zidana nadstropna stanovanjska hiša s še poznosrednjeveško tlorisno zasnovo in poznogotskimi arhitekturnimi členi (pomol). Prezidana v 18. in 19. stoletju. Na fasadi baročna freska sv. Florijana.
Linhartov trg 23. Na južni strani osrednjega trga, sredi strnjenega, niza ob Šivčevi hiši.
Hiša, na Linhartovem trgu, v osnovi iz 16. stoletja s portalom iz peraškega tufa in s pomolom v nadstropju. Krasi jo baročna freska sv. Florjana.
Nadstropna hiša v jedru še poznogotska, prevladujejo pa baročni oblikovni elementi iz časa prezidav. Portal datiran 1772. Na fasadi freske iz 2/2 18. stoletja: Brezmadežna, sv. Jurij in sv. Florijan.
Gotsko renesančna stavba ima ohranjen prvotni tloris in arhitekturne člene. Na fasadi je dvojno pomolno nadstropje oprto na steber-nekdanji pranger (sramotilni steber). V pritličju je enotni strojarski delavniški prostor.
Datacija: 16. stol., 17. stol.
Linhartov trg 25. Na južni strani osrednjega trga v srednjeveškem jedru mesta.
Dvonadstropna stanovanjska hiša, nekdaj služila za gospodarske potrebe graščine, 1870 preurejena v zapore. Nadzidana v 19. stol. V pritličju prezidan stebriščni dvoranski prostor.
Linhartov trg 26. Na južni strani osrednjega trga v strnjenem nizu.
Zidana nadstropna hiša, nekdaj kovačija, v osnovi poznosrednjeveška, prezidana v 18. in 19. stol. Klasicistično arkadno dvorišče. Rojstna hiša Antona Fistra (1808-1881) profesorja na dunajski univerzi.
Linhartov trg 27. Na južni strani osrednjega trga v naselju, nasproti gradu.
Nadstropna hiša iz 2. polovice 16 ali začetka 17. stol. s konzolnim pomolom, renesančnimi profiliranimi okenskimi okviri in arhitekturno poslikavo. Obokana veža s kamnitimi figuralnimi konzolami. Linhartov trg 28. Na južni strani osrednjega trga, na vogalu niza.
Župnijski urad in CERKEV SV. PETRA stojita na skrajnem SZ koncu trga. Strelne line in nadstropni pomol na južni strani stavbe kažejo, da je bilo župnišče vključeno v sestav mestnih obrambnih naprav.
Župnišče se je razvijalo istočasno s cerkvijo. Najimenitnejše je arkadno dvorišče iz 16. stoletja, ki je gotsko oblikovan in ima nosilce ter okrogle stebriče.
Stavba pravokotnega tlorisa z arkadnim dvoriščem, grajena postopoma od prve polovice 14. stol. do 19. stol. Ima gotsko taverno, kvalitetne arhitekturne detajle, renesančno ter baročno poslikavo.
Sodi med najlepše in najstarejše tovrstne spomenike na Gorenjskem. V 15. stoletju je bila v sklopu župnišča srednjeveška pivnica, taverna, nekdanja župnijska kašča pa se danes uporablja kot galerija. Obnovljeno zunanjo fasado krasijo številne freske. Tako župnišče kot cerkev sta bila del obrambnega zidu okoli Radovljice, o čemer pričajo ostanki strelnih lin in obrambnih stolpičev.
K cerkvenim znamenitostim spada tudi hiša Šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja v neposredni bližini župnijske cerkve. Zasnova zgradbe datira v pozni srednji vek, v 16. in v začetku 17. stoletja so stavbo razširili z arkadnim dvoriščem in iz tega obdobja so tudi oboki v pritličju in nadstropju. V spodnji in zgornji veži nosijo oboke kamnite figuralne in geometrične konzole. Vhodni portal je iz 19. stoletja.
Ob arheoloških sondiranjih v okolici župne cerkve je bilo odkritih nekaj staroslovanskih grobov z najdbami od 10. do 11. stol. Grobišče je delno uničeno z mlajšimi pokopi. Izvirajo iz zgodnjega srednjega veka in visokega srednjega veka. Nekropola je v okolici župne cerkve sv. Petra, vzhodni del Linhartovega trga.
Rodil se je in umrl v Radovljici), umetnostni zgodovinar, raziskovalec starih mestnih jeder, častni občan Radovljice. Celopostavni spomenik, brez podstavka so postavili leta 2015. Stoji nasproti cerkve sv. Petra.
Napisal je naslednjo knjigo, ki jo lahko preberete v radovljiški knjižnici, mestni knjižnici Kranj ali kupite na TIC Radovljica za ceno 5€.
Nad vhodom v cerkev je doprsni kip in pod njim trak, na katerem piše »In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva«.
Cerkev je grajena v gotskem slogu. Cerkev ima polkrožno apsido, tri ladje, na L strani je prižnica, gotski stil z obokanim zvezdnim stropom.
Prezbiterij ima bogat okras z reliefi,ščitki in rozetami, ki močno spominjajo na Kranjsko župnijsko cerkev. Prvi stranski sklepnik ob slavoloku na severni strani kaže dopasnega moža z biretom na glavi, zatopljenega v molitev; zraven, je ščitek ni isti znak kot v kranjski cerkvi.
Ladja je nedvomno poznejše izdelave :1495. Obok je soroden kranjskemu in škofjeloškemu, a ima slabša rebra in sklepniki imajo samo rozete. Na kranjsko cerkev spominja tudi kapitel na južni steni z dvema postavama, ki čepita na vseh štirih. Kapela ima poleg prezbiterija same figuralne sklepnike; dva Ščitka.- Zdi se, da so ladjo sezidali k obstoječemu prezbiteriju, tako da je severna stena ostala, južno pa so porušili in razširili.
Prezbiterij ima zvezdnat obok z velikimi figuralnimi sklepniki na temenu in z manjšimi sklepniki na stranskih stikih.
Arhitektura sloni na polstebrih, stoječih 3/4 iz stene, kapitele tvorijo listni venci. Posebno nekateri figuralni sklepniki in Marija z detetom so zelo sorodni kranjskim in škofjeloškim. Južna ladja ima posebno apsido. Mrežast obok s samimi figuralnimi sklepniki in z dvema ščitkoma. Na enem sta dve prekrižani kladivi, na drugem grebljica in križ,mogoče kamnoseški znak. Ladja je istega tipa kot v Kranju, le da je njena višina sorazmerno manjša. V drugem polju srednje ladje je mesto sklepnika odprtina. V tretjem polju je igračkasta zvezda z ločnimi rebri in z netektonskimi nosovi - izrastki.
Na levi strani je križev pot. Zunanjščino oklepajo oporniki. Le zahodna stena, kjer je glavni portal, je ostala samo z 2 opornikoma na vogalih. Prvotno je imela zahodna fasada le en portal, sedanja kompozicija odprtin je rezultat regotizacije v 19. stoletju.
V notranjosti nas pozdravi dvorana, ki jo stebri, ki nosijo rebrast obok iz osmerokrakih zvezd, delijo v tri dele.
Obok srednje ladje krasi angelska zvezda. Tudi prezbiterij je visok, zvezdasto obokan s figuralnimi sklepniki.
Glavni oltar sv. Petra sta izdelala kamnosek Luigi Bombasi in kipar Angelo Putti v letih 1712/13 po naročilu ljubljanskega stolnega prošta in radovljiškega župnika Leopolda grofa Kobenclja. V Atiki črno kamnito osnovo poživljajo beli kamniti vložki, oblika valut in stebri iz rdečkastega kamna.
Oltarna podoba »Kristus izroča ključe Petru«, Janez Šubic, 1871.
Poleg prižnice je oltar s tabernakljem Ivan Vurnik, slike 4 evangelistov Helena Vurnik.
Na desni strani gotske cerkve sv. Petra je sončna ura, na L strani galerije, takoj D ob cerkvi pa je kip Ivana Hribovška, slovenskega pesnika (1923/45). Ob cerkvi stoji Marijina kapela.
V 12. stol zgrajena manjša cerkev.
Kapela Svete krvi spominja na nekoč znamenito pot svete krvi v Radovljici.
Ivan Hribovšek, slovenski pesnik in filolog * 19. junij 1923, Radovljica, † 1945 (natančen kraj in čas smrti nista znana).
Življenje
Rodil se je v urejeni kmečko-uradniški družini v Radovljici. Zgodnjo mladost je preživljal na kmetiji skupaj z mlajšima sestrama in bratom. Po osnovni šoli v Radovljici se je leta 1934 vpisal v Škofove zavode (danes Zavod sv. Stanislava), na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu. Leta 1936 mu je umrl oče. V gimnaziji je sodeloval pri dveh rokopisnih glasilih, Jutranji zarji in Domačih vajah. V okviru zavodskega kulturnega društva Palestra je predaval o Ivanu Cankarju, Simonu Jenku in slovenskem ekspresionizmu. Po šestem gimnazijskem razredu se je prepisal na klasično gimnazijo v Ljubljani in se je pridružil krogu Edvarda Kocbeka ter leta 1940 objavil prvi dve pesmi v njegovi reviji Dejanje.
Leta 1941, ob nemški okupaciji Gorenjske, se je vrnil v Radovljico in se vključil v skupino krščanskih socialistov, ki so se pridružili OF. Leta 1941 je prevedel celotno Sofoklejevo Antigono. Leta 1942 je bil urednik ilegalnega časopisa krščanskih socialistov z imenom Vogelni kamen, izšli sta dve številki. Šolanje je nadaljeval v Beljaku, kjer je leta 1943 maturiral, istega leta je šel na Dunaj študirat klasično filologijo. Tam je pesniško ustvarjal in prevajal antično klasiko, predvsem pesnika Katula.
Ob severnem vogalu cerkve naj bi stal nekoč zahodni obrambni stolp, ki bi skupaj z zakristijskim in kaplanijskim obkrožal cerkev. Če je res stal tukaj, potem bi moral biti popolnoma porušen skupaj s pokopališkim zidom. Vendar srednjeveški pokopališki zid ni mogel imeti nobenih obrambnih stolpov, te bi lahko dogradili šele pozneje.
Poligonalen betonski vojaški bunker, zgrajen pod srednjeveškim obzidjem za varovanje mestnega jedra Radovljice v času nemške zasedbe 1941-1945. Opremljen je s 16 poslikanimi ploščami (B. Čušin).
Opis lokacije: Vojaški bunker, kapela je pod jugovzhodnim vogalom srednjeveškega obzidja Radovljice, vzhodno od župne cerkve.
Kapela sv. Edith Stein je pod srednjeveškim obzidjem, za cerkvijo. Uredili so jo v nekdanjem betonskem vojaškem bunkerju leta 2007.
FRESKA POT V EMAVS:
Dva učenca, razočarana nad vsem, kar sta doživela, skušata zapustiti sedanjo travmo in se vrniti v preteklost. Vso pot govorita o tem, kar se jima je zgodilo, ker sta sledila Jezusu, ki je sedaj mrtev. Njegova smrt ju je tako močno zaznamovala, da sta postala duhovno slabovidna in nista prepoznala vstalega Jezusa, ki se jima je pridružil na poti. Lahko sta ga dojemala samo kot tujca.
Njegova navzočnost, čeprav nezavedna, je med hojo in Jezusovo razlago preteklih dogodkov v njiju vendarle povzročila ponovno navdušenje in željo po tem, da bi tujec ostal z njima. Ko so sedli k večerji, je tujec razlomil kruh in jima ga dal. V tem dejanju sta ga spoznala.
Nas sprehod se zaključi, ko odidemo iz vaškega jedra nazaj v smeri proti parku, kjer smo začeli.
Prijeten sprehod, ki ga lahko podaljšate z vožnjo in hojo do Lipniškega gradu ali pa nadaljujete proti Begunjam, kjer tiho stoji grad Kamen še prej pa uzremo cerkvico svetega Petra na hribu.
Poti v okolici je veliko, pa srečno in čim več lepih dogodivščin!
V MESECU AVGUSTU PRIHAJA NOV BLOG😀
VIRI IN LITERATURA
!SLIKE SO AVTORSKE ( Z IZJEMO 2)!
Skripta turistično vodenje po Gorenjski - leto 2006
terensko turistično vodenje iz leta 2018
Komentarji
Objavite komentar