RAB- OTOK SREČE

Kako težko sva čakala letošnji krajši oddih na morju, junij se nama je vlekel in komaj sva čakala prvi petek v tem mesecu, da kreneva na pot proti morju, proti otoku Rab. Mene je ta otok sreče ob samem raziskovanju literature povsem očaral, a obenem sem imela voljo tudi zaradi tega, ker sem se vrnila na otok po 22 letih. Kam so šla leta, nazadnje sem bila tu kot deklica, komaj 5 let mi je bilo in sedaj toliko let kasneje mi je toplo pri srcu, ko se vračam kot odrasla in z voljo do raziskovanja.

Najina pot se je začela dokaj zgodaj zjutraj, ko se je mesto šele dobro prebujalo v nov s soncem obsijan dan. Najino planiranje, da bi se čimprej izognila gneči pred Ljubljano je dokaj hitro splavalo po vodi, kajti za kar nekaj časa sva obstala v koloni pred Ljubljano.

Ko sva naposled le bila izven gneče se je najina pot proti morju šele začela. Prvi postanek sva naredila nekje pred mejo s Hrvaško, da sva se okrepčala z majhnim zajtrkom in nato nadaljevala pot.

Med vožnjo je bilo obvestilo, da pod Velebitom piha burja midva pa sva imela na prtljažniku avta najini kolesi, nič.. treba je bilo ustaviti na enem od počivališč, preveriti ali sta dobro privezana in pritrjena, odstranila sva tudi blatnike, da nama jih burja ne bi odtrgala s koles.

Mirno sva nadaljevala z vožnjo po že znani Jadranski magistrali po kateri se voziva na dopuste zadnji dve leti. Pred nama se je odpiral pogled na prelepo morje, skoraj da turkizne barve, lahko sva videla jadrnice, ladje, ki so plule po morju.

Vedno bolj sva se bližala trajektni Luki z imenom Stinica, skrbelo naju je, da ne bova pravočasno uspela se vkrcati, ker sva spremljala kamero v luki in bila je kar precejšnja gneča. A sreča nama je bila naklonjena, na trajekt sva prispela zadnjih nekaj minut in mirno parkirala avto ter se povzpela po stopnicah na razgled.

Krenili smo proti otoku Rabu s trajektom.

Trajektna luka Stinica.

Tik pred odhodom je bila luka povsem prazna.

Kljub burji je bil razgled s trajekta na Rab čudovit.

Otok Rab

Obkrožajo ga številni drugi otoki in otočki. Kot tudi sama jadranska obala sega ta otok, ki meri v dolžino 22 kilometrov in v širino 11 kilometrov, od severozahoda do jugovzhoda, medtem ko ga od kopna loči Velebitski kanal.

Vreme na Rabu je zelo prijetno: topla poletja se izmenjujejo z blagimi zimami, kar ima za posledico

poseben tip sredozemskega podnebja. Rab je izvrstna destinacija za oddih. Temperature segajo od 8 do 17 °C v aprilu, vse do

17-28 °C v juliju in avgustu, povprečna temperatura morja pa znaša 25°C.

Najina dopustniška destinacija je bila vas Lopar, natančneje San Marino resort by Valamar. Najin prihod na otok je bil ravno v najhujši vročini, ko nama je termometer v avtu nameril 36 stopin celzija.

Kljub zavedanju, da je sezona in da sobe verjetno ne bova dobila sva se oglasila na recepciji hotela Sahara, kjer sva dobila parkirno kartico, da sva lahko parkirala avto pred hotelom. Za sobo je bilo rečeno, da naj se oglasiva kasneje.

Iz avta sva vzela nekaj malice in pijačo ter se odpravila na Rajsko plažo.

Vročina na plaži je bila občutna, nisva zdržala niti dobre ure na plaži predno sva se vrnila na recepcijo, kjer je bila klima in sva lahko v miru počakala na predajo ključa za najino sobo.

Po večerji v nekaj metrov oddaljeni hotelski restavraciji (kamor se zgrinjajo skupine ljudi iz vseh hotelov, depandans) sva se odpravila na sprehod do Marine Lopar, kjer sva malo ogledovala stojnice z izleti na bližnja otoka Sveti Grgur in Goli otok. Imela sva nek interes za ta dva otoka, a sva si vzela še nekaj časa za premislek, kdaj bova šla na izlet.

Neskončna peščena Rajska plaža v Loparju je tako

popolna, da jo je CNN leta 2012 uvrstil na seznam desetih najlepših plaž na svetu dolga pa je kar 1500 m. Otroci jo obožujejo zaradi čistega in plitvega morja ter značilnega rjavega peska, primernega za igro in izdelavo gradov iz peska. Plaža se ponaša z obilico vsebin, od vodnih športov do Aquagana, Aquaparka ter različnih restavracij, barov in trgovin. Zaradi osmih urejenih igrišč, na katerih potekajo številni turnirji v odbojki na mivki, je znana tudi kot središče odbojke na mivki.

Ne gre brez romantičnega sončnega zahoda preden se dan konča.

Vračajoč s sprehoda do hotela naju je pred hotelom Rab pričakala mala muca. To malo mačje bitje nama je delalo družbo tekom dopusta, mene pa je povsem očarala.

Zbudila sva se v še eno lepo jutro in začela nov dan s krepčilnim zajtrkom po katerem sva se za ves dan odpravila na plažo, kjer sva plavala in uživala ob pogledu na lepo panoramo.

Dan za naju še ni bil končan in če sva že uzela najni kolesi na morje sva se odločila, da malo raziščeva Lopar. Napotila sva se od hotelskega parkirišča do glavne ceste in od tam na levo, da sva prispela do plačljive plaže za avtomobile in kjer se je cesta spremenila v grob makadam in na koncu v grob kolovoz. Ustavila sva se na eni od razglednih točk nad plažo, ki je bila kamnita.

Pogled je segel do oddaljenega Velebita in v ospredju Golega otoka.

Na drugo stran sva še vedno lahko opazila del Velebita pod katerim sva se vozila dan poprej in na skalno panoramo otoka Rab.

Več kot 30 % površine otoka pokrivajo najrazličnejše rastline, od dišečih grmovnic na kraških

obronkih Kamenjaka do bujnih hrastovih in borovih gozdov, v katerih prebivajo zajci, fazani in ptice

ujede, na sosednjem otoku Sv. Grgurju pa lahko celo najdemo jelene. Nekateri so Rab zaradi

prekrasnega zelenja poimenovali smaragdni otok.

V vodah v okolici Loparja živi več kolonij dobrih delfinov

Rab slovi po svoji bogati zgodovini, ki ga izpričujejo številne znamenite osebnosti. Prvi naseljenci

otoka so bili Iliri 350 let pred Kristusom, v 1. stoletju pa je Rab postal rimski municipij, ki se je pod

imenom Felix Arba (Arb je ilirska beseda, ki pomeni bujen, mračen, zelen) razvil v pomembno

središče na vzhodnojadranski obali.

Njegov vzpon se je začel v drugi polovici 11. stoletja in je trajal

vse do 13. stoletja, ko je bil kot svobodna jadranska komuna pod upravo hrvaških vladarjev in

Beneške republike. V 15. stoletju so ga prodali Benetkam in pod njihovo upravo je ostal vse do leta

1798 in prihoda Napoleona.

Kot zanimivost je vsekakor treba omeniti zgodbo o rabskem kamnoseku sv. Marinu, ki je je preselil

na Apeninski polotok in tam v 4. stoletju ustanovil Republiko San Marino. Danes je sv. Marin

zavetnik Loparja in je za lokalno prebivalstvo izjemno pomemben.

Jugozahodno od zaliva je otok Rab pust in praktično brez zalivov. Senjska burja, ki na

obalo prinaša sol in odnaša prst, je poskrbela, da je pobočje vse do skrajnega jugozahoda otoka

golo. Trajektna luka Mišnjak je še v delu, kjer ni rastlinja.

Le 12 kilometrov od mesta Raba je Lopar, znan tudi kot »peščeni raj« zaradi številnih naravnih

peščenih plaž (ki so na Jadranu dokaj redke) ter množice romantičnih in skritih zalivov, ki so kot

ustvarjeni za uživanje.

Obdan s skupino manjših otokov in otočkov (Golega otoka, Grgurja, Lukovca, lahko Lopar obiskovalcem veliko ponudi. Ponaša se z več kot stoletno tradicijo turizma in nagrado Modro jadro za najboljši manjši turistični kraj na Kvarnerju.

Sončni zahod nama je dal novo energijo in s kolesoma sva se odpeljala še v sam center Loparja.

Našla sva cerkev Sv. Janeza Krstnika.

Crkva Sv. Ivana Krstitelja jednobrodna je građevina s prizidanom sakristijom i zvonikom. U spisima

se prvi puta spominje 1658.g., a ubrzo nakon toga 1676.g., u ovoj je crkvi posvećen oltar Sv.Antona.

Lopar je 1715. godine proglašen župom, čime ova crkva postaje župnom crkvom, a blagdan Sv. Ivana

Krstitelja se slavi 24.lipnja.

Današnji je oblik crkve rezultat novijih gradnji iz 19. i 20. st.. Godine 1829. gradi se narteks a 1840.

godine prigrađuje se sakristija i donosi se oltar iz crkve Sv.Ivana iz grada Raba. Zvonik je sasvim

recentno prizidan tijekom sedamdesteih godina 20.st. tijekom kojih je radova srušena i kapela s

oltarom posvećenim Sv.Antonu. Iznad glavnog oltara nalazi se pala koja prikazuje Krštenje Isusovo.

Sama crkva kao građevina doživjela je više puta nadogradnju.

Zadnje proširenje crkve izvršeno je

1970. kada je uz crkva sagrađen i toranj ( ranije preslica na pročelju ), a temeljna obnova crkve

izvršena je 2005./2006. g. Obnovljenu crkvu blagoslovio je 27. prosinca 2005. krčki biskup mons.

Valter Župan i time je u službi radosnog slavljenja Boga i omogućuje svima duhovnu okrepu u

svakidašnjem životu.

Na trgu ptred cerkvijo sva obrnila in se vrnila do hotela.

Jutro se je začelo kot dan poprej, pred zajtrkom naju je pred hotelom pričakala muca.

Nedeljski dan nama je minil ob branju knjig na plaži, kopanju, plavanju in večernem sprehodu po Loparju.

Napovedi za ponedeljkovo noč so se uresničile in naslednje jutro je bilo hladneje, oblačno, tudi morje je bilo ohlajeno zato sva se odločila, da greva peš do konca območja za kamp San Marino.

Otok Rab je izjemno priljubljen otok in ga Slovenci izjemno radi obiščemo. Zelo priljubljen je med družinami z majhnimi otroki, saj ima številne plaže s plitvo vodo in dnom prekritim z mivko.

Mivka je v večini zalivov izjemno kompaktna in sidro zelo dobro drži. Kljub temu, da v nekaterih zalivih globina morja počasi narašča, praktično vsi zalivi na otoku omogočajo varno sidranje za manjša in večja motorna plovila ter jadrnice, ki potrebujejo globino vsaj 2 m.

Vsebine na plaži: ležalniki in senčniki, kabine za preoblačenje,

tuši, trgovine, bari, restavracija, reševalna služba, najem koles/plovil, vodni športi, potapljaški center,

tenis, odbojka na mivki, nogomet na mivki, namizni tenis, mini golf, Aquagan, Aquapark, trampolin,

otroška igrišča, napihljivi vodni park

Na koncu kampa se nahaja vodni park s tobogani.

Če je bilo že jutro sivo in turobno je bil večer toliko lepši. Sploh, če večerjaš na terasi restavracije s čudovitim razgledom na San Marino resort.

Čim se je sonce skrilo in se je najina večerja končala sva se namenila še na krajši sprehod do Marine Lopar in nazaj. V nekem trenutku, ko sva spet stala pri stojnici za izlet na Goli otok se je pripeljal kapitan turistične ladje in naju povabil naslednji dan na izlet, nama razložil informacije in nama dal čas za razmislek do jutra.

Kljub temu, da so moji domači nasprotovali odločitvi, da se podam na Goli otok je bila naslednje jutro odločitev potrjena, pravila gor ali dol. Vsaj tokrat ko nisem sama na dopustu, temveč v družbi ne bom poslušala in se držala domačih pravil.

Res, da Goli otok in Sveti Grgur nista ravno prava veja turizma.. sta pa še vedno del tega, le da se temu reče Črni turizem.

Na lepo torkovo jutro sva se podala peš od hotela do Marine Lopar, kjer sva na stojnici pri enem od mornarjev kupila dve karti za Katamaran z imenom Glass- Katamaran, na eno osebo ladjica stane 26€, izlet pa traja več kot 5 ur.

Iz Marine smo odpluli z nekaj zamude, ker je bilo potnikov sprva premalo, da bi ladja sploh odplula. Minimalno število oseb je 20. Nas je bilo ravno toliko, da smo le odpluli.

Prvo je ladja obrnila, da smo se namenili v pravo smer proti otoku Sveti Grgur.

V daljavi se je na obzorju prikazal Goli otok, ta dva otoka na katera sva se namenila SVETI GRGUR IN GOLI OTOK- sta bila nekoč KRAJ SMRTI IN TRPLJENJA- PEKEL SREDI JADRANA

SVETI GRGUR je nenaseljen otok v Jadranskem morju, ki pripada Hrvaški.

Otok leži v Kvarnerskem zalivu. Njegova površina je 6,37 km². Najvišji vrh je 225 mnm visoki

Standarac. Dolžina obalnega pasu meri 14,528 km. Otok leži v Kvarnerskem zalivu med

otokoma Prvić na severovzhodu in Rabom, ki leži 1 km južno od Grgurja.

Od kopnega, ki je oddaljeno 6 km, ga loči Velebitski kanal. V zalivu Sv. Grgur, ki leži na severovzhodni strani otoka, so ohranjene ruševine starih zgradb. Otok Grgur prebivalci Raba že iz davnih časov

uporabljajo za pašnjo ovc. Od začetka 20. stoleta pa do leta 1988 je bil na otoku ženski kazensko popravni zavod (zapor).

Nekdanji zapor, ki je stal vzhodno od obale zaliva Sv. Grgur je sedaj mogoče obiskati. Objekti

zapora so v ruševinah.

Otok Sveti Grgur leži med otoki Krk, Rab in otokom Goli. Je majhen otok z dobrimi 6 km2

površine in ni stalno naseljen. Ima približno 14 km obale in več zalivov v katerih je možno

sidrati. Največji zaliv je na zahodni strani otoka, kjer je tudi majhna luka

Domačini otok imenujejo tudi Šagargur, staro antično ime otoka pa je bilo Arta. Otok je bil le v

redkih obdobjih naseljen. V najstarejših zapisih so prebivalci otoka Raba nanj vozili svoje ovce,

kjer so se pasle.

Najbolj znan je postal v povojnih letih. Od leta 1948 do 1988 so ga uporabljali kot kazensko popravni dom za ženske. V letih 1949 - 1953 je služil tudi kot zapor za obsojene na Vojaškem sodišču, od leta 1959 do 1964 pa kot zapor za Informbirojevce in pripadnike Hrvaškega gibanja mladih. Pred drugo svetovno vojno se je na otoku kopal boksit.

Ovčereja je bila z leti večinsko opuščena. Otoku, skritemu na morje pod mogočni Velebit, med

Goli otok proti jugovzhodu in otok Prvić na severovzhod, pa so se morale ovce zaradi terorja

komunistične oblasti celo umakniti. Šlo je za čas od leta 1948−1988, ko je bil na Sv. Grgurju

ženski kazensko-prevzgojni dom. Te besede so milo zapisane, v resnici je šlo za ženski zapor, v

katerega so bile zaprte informbirojevke, o njem pa se vse do smrti maršala Tita ni smelo govoriti.

Danes je od zapora ostalo bore malo

V turistični sezoni na obali bivšega zaporniškega pristanišča deluje manjša restavracija.

Katamaran, ki nas je prepeljal na Sveti Grgur, pod katamaron se med plovbo skozi steklena okna lahko opazuje morsko dno in morska bitja.

Če se sprehodimo skozi borov gozd proti zahodu, je v zalivu majhna luka, ki je primerna za

privez plovila. Na obalah otoka je vkopanih preko 40 bunkerjev. Če se iz luke odpravimo po

majhni dolini proti vzhodu otoka, so med borovci številne podrte stavbe zapora. V večini so

nakopičene smeti in niso prav nič prijetne za raziskovanje.

Danes je otok turistična točka. Dnevno ga obiskujejo turisti, ki jih pripeljejo na turističnih ladjah

z bližnjih otokov. Edini stalni prebivalci otoka so jeleni.

Kljub njihovi plašni naravi, so vajeni

turistov in se približajo luki in restavraciji, kjer oprezajo za hrano.

Pomenljive prispodobe, ki z imenom identificirajo otok, četudi ga zaradi človeške nečimrnosti

žal ne poistovetijo. Med 79-imi hrvaškimi otoki pa je s površino 6,37 km² vseeno spet viden in

vpisan na 39. mesto, in predvsem živi svobodno, ko se smejo tudi prišleki prosto gibati po otoku.

Doživeti Sv. Grgur skozi lepoto, ki je vsem nam ponujena, doživeti njegov navtični utrip in

razumeti, kaj vse nas spremlja na njem, gre celostno, skozi poznavanje zgodovine otoka,

katerega obalno črno še danes »varuje« kar 42 zapuščenih betoniranih bunkerjev.

Sveti Grgur je

skupaj s sosednjim otokom Goli močno ožigosal tudi slovenski narod. Anka Sever, diplomantka

Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, je v svojem diplomskem delu

obelodanila zgodovinska dejstva obeh otokov kot koncentracijskih taborišč za

»informbirojevce«, zagovornike resolucije Informbiroja.

Idilično podobo otoka, ki je v poletnih dneh prava meka za dnevne kopalce, kazijo prav ostanki

ruševin tega zloglasnega zapora, ki so ostali raztreščeni po vsej kotlini, ki se razteza od leškega

pristanišča v Poratu, naprej globoko v notranjost po sredini otoka, v smeri vznožja vrha

Standarac (225 m nad morjem).

Zanje je oblast izbrala težko dostopna otoka, Sv. Grgur in Goli otok, da bi bili kot spoznani sovražniki takratne države podvržei nenehnemu fizičnemu in psihičnemu pritisku in bili razčlovečeni, potem ko so bili poslani na družbeno koristno delo v izolacijo in na spreobrnitev. Veljalo je, četudi so bili izpuščeni,

»informbirojevci« niso nikoli bili svobodni.

Tudi ostanke koksarne je še mogoče videti v tem zalivu, kar še dodatno poslabša vizualno podobo otoka, če že cmoka v grlu nimamo zaradi nepoznavanja polpretekle zgodovine.

Luka Sveti Grgur je na zahodni strani istoimenskega otoka in si le stežka zasluži ime luka. Zaliv

je majhen. V njem sta dva kamnita pomola, ki služita večinoma za privez plovil domačinov. Ker

pa je večino časa prazna v njej lahko privežemo plovilo. Za pomolom je globina morja od 1 do

največ 2 m in ni primeren za privez večjih plovil, ki potrebujejo večje globine. V

Z imenom Arta je Sveti Grgur vpisan že v srednjeveških kartah. Vseskozi

je služil kot odličen pašnik rabskim ovčerejcem. V novejšem času je pristal v najemu lovske

družine kot lovišče za jelena lopatarja.

Severna stran otoka ni priljudna, pa tudi morje okoli otoka je varljivo, ujeto med Grgurjev in

Rabski kanal, pod močnim vplivom velebitske burje, je vredno premisleka pred plovbo, četudi je

odmaknjen od prvega soseda, otoka Raba, le dobro miljo in pol.

Otok krvave zgodovine, ateističnih oblastnikov, pa je v svojem imenu uspel zadržati svojo svetost. Še več kot to, poslovenili bi ga v otok Svetega Gregorja, svetnika, škofa in filozofa, ki se je rodil med letoma 331 in 340 v Kapadokiji.

Goduje 12. marca, na prvi pomladni dan. Po stari vraži je to dan, ko je

svetli del dneva postal daljši od temnega, zato so rokodelci na njegov dan začeli delati brez luči.

Povezan pa je tudi z ljubeznijo, na gregorjevo se ptički ženijo, prihaja pomlad in v zraku lebdi

ljubezen.

Ocenjujejo, da je šlo skozi mučilnico na obeh otokih okoli 30.000 nesrečnikov, o tistih, ki so jih

tam ubili, pa so različne domneve, vsekakor jih je bilo veliko, čeprav je treba dodati, da je kdaj

kdo, kot se s številkami pogosto dogaja, tudi zelo pretiraval. Leta 1984 je Vladimir Dedijer v

svoji znani knjigi Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 3. del, zapisal, naj bi na Golem

otoku umrlo 3.800 ljudi.

Po verodostojnejših podatkih naj bi takrat v komunističnih taboriščih umrlo okoli 400 ljudi, kar je seveda še vedno zelo veliko. Največ umrlih je zahtevala epidemija pegastega tifusa, zaradi katere je umrlo 180 ljudi, kar je bil največji pomor na Golem otoku.

Nekaj verodostojnejših podatkov se je v literaturi vendarle

objavilo (tako imenovano Bijelićevo poročilo). Samo v prvih 17 dneh julija 1951 je zaradi

bojkota umrlo pet oseb, štiri so verjetno naredile samomor. V istem času je bilo 42 smrtnih

primerov, 17 zaradi sončarice in vročine (in seveda vsega drugega), 9 zaradi distrofije in

izčrpanosti itd

Od ustanovitve Golega otoka julija 1949 do 20. junija 1952 so na Goli otok poslali 9.748

moških, od tega so jih do tedaj izpustili 5.920. ženske so prvič poslali na Goli otok aprila 1950,

vseh je bilo 828, od katerih so jih v istem času izpustili 447. V tem času je na Golem otoku

umrlo 242 moških in tri ženske, od tega leta 1949 16 oseb, leta 1950 48 oseb, leta 1951 175 oseb

in leta 1952 tri osebe (vsi trije so storili samomor).

Na otoku Sveti Grgur raste tudi smilj, osat in je možno najti najrazličnejše ostaline nekdanjega ženskega zapora.

Po dobri uri prostega ogleda smo se znova vkrcali na katamaran in naš naslednji cilj je bil zloglasni Goli otok.

Ob prihodu na Goli otok smo se izkrcali v Luki, kjer je tudi manjša restavracija in od koder po otoku pelje tudi turistični vlakec, ki vozi 25 minut- 4.5 km po otoku.

Od ustanovitve Golega otoka julija 1949 do 20. junija 1952 so na Goli otok poslali 9.748

moških, od tega so jih do tedaj izpustili 5.920. ženske so prvič poslali na Goli otok aprila 1950,

vseh je bilo 828, od katerih so jih v istem času izpustili 447. V tem času je na Golem otoku

umrlo 242 moških in tri ženske, od tega leta 1949 16 oseb, leta 1950 48 oseb, leta 1951 175 oseb

in leta 1952 tri osebe (vsi trije so storili samomor).

Po otoku je polno smilja.

Goli (bolj poznan kot Goli otok) je otok v Jadranskem morju blizu hrvaške obale, leži med

Rabom in celino v Kvarnerskem zalivu. Goli, na katerem stoji svetilnik, ima površino 4,53 km².

Dolžina obalnega pasu je 14,297 km. Najvišji vrh je 227 mnm visoka Glavina.

Otok je praktično

brez rastlinja (gol) in nenaseljen, le na južnem delu je nekaj rastlinja in nekaj uval. Iz pomorske

karte je razvidno, da svetilnik, ki stoji na rtu Sajalo oddaja svetlobni signal: R Bl 5s. Nazivni

domet svetilnika je 5 milj.

Levo od betonske poti se nahaja kino, kjer se ob plačilu vstopnine 3€/osebo zavrti 11 minutni film o Golem otoku.

Vse do prve svetovne vojne na Golem otoku ni bilo nobenih naselij.

Tedaj je Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike iz vzhodnih bojišč.

Po drugi svetovni vojni so ga leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi prevzgojni

zapor za politične zapornike, po letu 1948 predvsem za informbirojevce, to je tiste komuniste, ki

so podpirali Stalinovo obliko partijske diktature oziroma nadvlade. Po sporu s Stalinom in ob

preteči nevarnosti napada Sovjetske zveze na Jugoslavijo in več kot 1000 incidentih na meji, v

katerih je bilo že več mrtvih, je Tito ukazal politične somišljenike informbiroja zapreti v posebno

taborišče

Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi ki so bili

osumljeni ali obsojeni za podporo »stalinizmu« in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo

11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7.235 Srbov, 3.341 Črnogorcev, 2.586 Hrvatov, 882

Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno kazen obsodila 5.024, še

11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta zapora, saj so jih tja pošiljali komiteji

komunističnih partij.

Kasneje so na Goli otok pošiljali tudi morilce, pedofile, spolne prestopnike,

torej ljudi, ki so storili hujše oblike zločina. Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB,

9.234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5.081 delavcev in kmetov, 4.008

študentov in dijakov

Stavba Kina Goli otok

Za stavbo kino so še dandanes vidne kletke v katerih se vidijo tudi kakšne kosti.

Jetniki so bili podvrženi mučenju in prisilnemu delu v kamnolomu, ne

glede na vremenske razmere. Poleti pri visokih temperaturah, pozimi pa v hladni burji.

Zapornike so bolj kot pazniki redno tepli in drugače trpinčili drugi zaporniki.

V času SR Hrvaške so v zapor pošiljali v glavnem politične zapornike, kasneje

pa so zapirali tudi ljudi, ki so zakrivili kazniva dejanja (tatvine, umore, ...), včasih pa so zaprli

tudi mladoletne prestopnike. Zapor je prenehal z delom leta 1988, leto kasneje pa so ga zapustili

in zaprli. Danes Goli otok obiskujejo turisti in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo ovce na pašo.

Komunistična Jugoslavija je bila ena izmed najzvestejših privrženk Sovjetske zveze v letih po

drugi svetovni vojni. Jugoslovanski komunisti so skušali kopirati sovjetske vzorce na področju

politike, kulture, gospodarstva, sodstva in na številnih drugih področjih. Stalinove slike so bile

pogost prizor v različnih državnih institucijah, brezmejno poveličevanje Sovjetske zveze in

njenega vodje pa je napolnilo javni prostor

Toda jugoslovanske komuniste je vodilo prepričanje,

da prepričanje, da morajo okrepiti svojo regionalno vlogo in širiti komunizem tudi zunaj meja

Jugoslavije. Takšna politika jih je pripeljala do konflikta s Sovjetsko zvezo, ki ji niso ustrezale

jugoslovanske samostojne akcije v Grčiji, Bolgariji in Albaniji.

junija 1948 so Sovjeti objavili resolucijo Informbiroja, katere cilj sta bila pritisk na Jugoslavijo

in odstranitev tedanjega vodstva, vendar vodstvo Komunistične partije Jugoslavije ni padlo. Ker

je bil konflikt do takrat skrit, je razglasitev resolucije Informbiroja povzročila šok med državljani

države. Po treh letih intenzivne stalinizacije Jugoslavije je bilo težko sprejeti dejstvo, da

Sovjetska zveza in Stalin nista več njena prijatelja

Po razglasitvi resolucije so Sovjeti

Jugoslavijo gospodarsko in diplomatsko izolirali, obstajali so celo znaki vojaškega posredovanja.

Hkrati so se v državi začeli pojavljati Ibeovci, privrženci Sovjetske zveze, pa tudi ljudje, ki so

bili zmedeni zaradi zaradi novih političnih razmer.

Razdejanje prostora nekdanjega taborišča, kasneje zapora, nazorno ponazarja odnos hrvaške

države in hrvaške družbe do Golega otoka in njegovih žrtev. Goli otok in njegove današnje žrtve

so samo ena v vrsti sekundarnih tem v kulturi spomina, ki so prepuščene skrbi redkih

navdušencev, ki jih družinska zgodovina najpogosteje povezuje s to bolečo temo

Glede na pomen tematiziranja diktatur pri gradnji demokratične politične kulture in tudi na izrazito vlogo komunistične represije v kulturi spominjanja na večino sodobnih postkomunističnih družb v

Evropi se postavlja vprašanje, zakaj je temu tako.

Razlogi za skromno prepoznavnost Golega otoka v hrvaški kulturi spomina so številni. Ko že

govorimo o obrobni zastopanosti teme Golega otoka v hrvaški kulturi spomina in redkem

izražanju empatije do žrtev, je treba za začetek povedati, da ambivalenten odnos do žrtev

prevzgojnih taborišč sega v obdobje socialistične Jugoslavije

Kombinacija nepoznavanja okoliščin aretacij, deportacij in bivanjskih razmer zapornikov na Golem otoku na eni strani ter strahu pred sovjetsko invazijo in njenimi posledicami na drugi strani je povzročila sumljiva vprašanja, ki še vedno oblikujejo javno mnenje o tej temi.

Tajna policija, Udba, je s temi dejavnostmi ter trgovino z različnimi izdelki in surovinami z

Golega otoka zaslužila veliko denarja. Na mestu prvega taborišča »Stara žica« so bile

ustanovljene številne delavnice, ki so bile po letu 1956 preseljene na lokacijo v bližini

pristanišča. Zanimivo je, da je na Golem otoku dolgo delovala tovarna teraco ploščic in da so z

njenimi izdelki pokrivali številne javne ustanove po vsej državi.

Delež političnih zapornikov med pridržanimi na Golem otoku v obdobju po letu 1956 ni bil

ugotovljen, zagotovo pa so obstajali. Nekateri nekdanji taboriščniki v taborišču Goli otok so bili

obsojeni na dodatne kazni in po letu 1956 vrnjeni na otok. Poleg Ibeovcev povratnikov, tako

imenovanih »dvomotornikov«,je na otoku kazen služilo tudi neznano število kritikov režima,

zagovornikov liberalno-demokratične ali etno-nacionalistične politike ter drugih kršiteljevi

političnega in ideološkega reda komunistične Jugoslavije. Kljub postopni liberalizaciji

Jugoslavije po letu 1955 so bili na Golem otoku politični prestopniki vse do sredine osemdesetih

let 20. stoletja.

Gibanje po otoku zunaj označene poti zahteva posebno pripravo in se izletnikom ne priporoča.

Sprehodu po pečinah se je treba izogibati zaradi nevarnosti padca v brezno. Izogibati se je treba

tudi opuščenim stavbam zaradi nevarnosti sesutja stropnih nosilcev in velike količine razbitega

stekla in kovine na tleh. Na otoku ni zdravstvene službe.

V primeru poškodbe se obrnite na

osebje ladje, s katero ste prišli na otok, ali pokličite 112. Na otoku je prepovedano kuriti ogenj,

plezati po skalah, metati kamne ali uničevati premoženje.

Goli otok predstavlja enega izmed zgodovinsko in simbolno najpomembnejših krajev v sodobni

zgodovini Hrvaške. Negostoljuben otok ob vznožju Velebita je jugoslovanski komunistični režim

označil za osrednje mesto zatiranja nesomišljenikov. A kljub zgodovinskemu in simbolnemu

pomenu danes o obstoju nekdanjega taborišča, kasneje zapora, pričajo samo še opustošene

porušene stavbe, ki propadajo na skalnatem območju otoka.

Pozornejši obiskovalci otoka bodo opazili tudi nekaj informativnih tabel oziroma spominskih

plošč, posvečenih žrtvam, ter turistično-gostinske vsebine zelo dvomljive primernosti. Trenutno

samo sanjamo o muzejsko-izobraževalni ustanovi, ki bi tematizirala »Goli otok« na temelju

strokovnih znanstveno-raziskovalnih, muzejsko-didaktičnih in pedagoških standardov.

Goli otok ni bil samo prostor za mučenje in internacijo ljudi, temveč tudi zelo dodelan

industrijski kompleks. Tajna policija je od samega začetka obstoja taborišča taboriščnike

uporabljala za različne naloge, od gradnje taborišča, pogozdovanja otoka do izkoriščanja kamna

z Golega otoka. Sčasoma so se razvile še druge proizvodne panoge, kot so predelava kamna,

železa, lesa, popravilo ladij, pridobivanje peska itd.

V primerjavi z drugimi golootoškimi taborišči je bilo četrto taborišče »Petrova rupa«, ki je

obstajalo od leta 1950 do leta 1954, v notranjosti otoka. Vendar je bilo to popolnoma izolirano

taborišče za »nepopravljive Ibeovce« skrito pred drugimi taborišči na Golem otoku, da bi to

skupino posebnih Ibeovcev izolirali od drugih obsojencev. To taborišče je nastalo v zapuščeni

rudarski jami, ki so jo izkopali med obema vojnama, ko so v rudarskih izkopavanjih iskali rudo

boksita.

V času spora s Stalinom je bilo v taboriščih aretiranih in interniranih 862 žensk. Obtožbe so bile

skoraj enake kot pri moških. Ženske so bile od trenutka aretacije fizično ločene od moških. Med

preiskavo so bile v posebnih zaporih oziroma v posebnih delih zapora. Sodili so jim v ločenih

sojenjih, nato pa so jih prepeljali v taborišča in zapore, kjer so bile ločene od moških.

Prvo

taborišče, v katerem so bile nastanjene od avgusta 1949 do januarja 1950, je bil Ramski rit, ki se

nahaja na meji Jugoslavije z Romunijo. Taborišče je bilo na močvirnatem območju v bližini

takratne sovražne države, zato so bile ujetnice kmalu premeščene v zapor Zabela v Požarevcu.

Ladje s taboriščniki, pa tudi z različnimi materiali, so najpogosteje plule iz pristanišča Bakar in

prispele v »Pristanišče« na Golem otoku, ki je nastalo med gradnjo taborišča leta 1949. Kmalu so

bila zgrajena različna gospodarska poslopja in pripadajoča infrastruktura majhnega pristanišča

ter na otoku zgrajena manjša remontna ladjedelnica.

»Pristanišče« je taboriščnikom ostalo v slabem spominu, ker se je v njegovi bližini začel špalir,

dvored, ki je včasih štel več kot tisoč ljudi, skozi katerega so šli in bili pretepani novi

taboriščniki. Zabeležene so bile številne smrti taboriščnikov, ki niso zdržali špalirja.

Ob poti je mogoče videti tudi kaktuse.

Kasneje so bile ženske premeščene v taborišče na otoku Sveti Grgur, kjer so preživele približno

eno leto, od aprila 1950 do aprila 1951, preden so bile premeščene na Goli otok v taborišče z

imenom »Radilište 5« (R-V). Tamkaj so prav tako preživele leto dni. V tem času, čeprav so bile

na otoku skupaj z moškimi, niso bile v stiku z njimi. Po pričevanjih nekdanjih taboriščnikov in

taboriščnic so se samo včasih videli od daleč.

Žensko taborišče na Golem otoku je bilo v posebej nedostopnem kraju, ki je imelo še posebej

slabe vremenske razmere, ker je bilo izpostavljeno nenehnim sunkom vetra. Podobno kot v

upravni strukturi moških taborišč so bile preiskovalke ženske, življenjski in delovni pogoji pa

težki. Po Golem otoku so bili taboriščnice spet premeščene na sosednji otok Sveti Grgur, kjer so

dočakale razpad taboriščnega sistema in svojo izpustitev na prostost.

S povečanjem števila aretiranih Ibeovcev se je povečalo tudi število taboriščnikov na Golem

otoku. Tako so nastanitvene kapacitete v prvem taborišču »Stara žica« postale nezadostne, zato

se je uprava taborišča odločila zgraditi drugo večje taborišče, znano kot »Velika žica« ali »Žica«.

Taborišče je bilo zgrajeno leta 1950 in je imelo več kot 20 zidanih paviljonov, v vsakem pa je

lahko bilo nastanjenih približno 250 kaznjencev. Tu so bile tudi stavbe, zgrajene za kulturni

odsek, kuhinja, skladišča, sanitarije itd. »Veliko žico« je obdajala bodeča žica s stražarnicami, v

bližini pa je bilo zgrajeno majhno pristanišče.

Po zaprtju taborišča so rekonstruirali prav »Žico« in na tem prostoru ustanovili zapor KPD Goli

Otok. Prvotne zgradbe, vidne na fotografiji, so bile uničene. Današnji videz lokacije v veliki meri

odraža videz zapora iz poznejših desetletij.

Še zadnji pogled na širno morje iz pristaniišča Golega otoka in že smo se vkrcali na naš katamaran ter odpluli nazaj v Lopar.

Morje ni bilo ravno mirno, a vseeno smo imeli čudovit zgodovinski izlet.

Ostal nama je še zadnji sredin večer na morju in po dobri večerji na terasi restavracije sva sklenila, da si greva kljub pozni uri ogledat mesto Rab. Na poti do mesta sva naletela na precejšnjo gnečo in po dveh poskusih le našla parkirišče, nekaj minut izven centra.

Večkratni dobitnik priznanja za najboljši turistični kraj na Jadranu, mesto Rab, se nahaja na ozkem

polotoku, obkroža pa ga staro obzidje. Značilno silhueto starega mestnega jedra predstavljajo štirje

zvoniki, s katerimi Rab spominja na jadrnico s štirimi jarboli: to je zvonik Marijine cerkve, Katedrale

vnebovzetja blažene Device Marije, Cerkve sv. Janeza Evangelista (v bližini ruševin cerkve), Cerkev

sv. Andreja Apostola/ tudi samostan in Cerkev sv. Justine. Nekoliko stran od starega mestnega jedra

proti notranjosti je prekrasan park Komrčar s številnimi stezami, ki vijugajo med hribčki in se

spuščajo vse do rabskih plaž.

Sprehodila sva se po mestni rivi mimo jadrnic, jaht in hotelo ter opazovala ljudi, ki so se sprehajali, večerjali, fotografirali ter raziskovali mesto Rab.

Šla sva mimo hotela Arbiana, tudi za ta hotel sva zbirala informacije, ko sva se odločala za nastanitev na otoku Rabu.

Hotel Arbiana Heritage leži ob morju v starem mestnem jedru Raba in se nahaja v zgodovinski hotelski stavbi, v kateri se prepletata avstro-ogrska tradicija in sodobna oprema.

SAMOSTAN SV. ANTONA OPATA

Frančiškanski samostan je v starem mestnem jedru (Kladanac) in je bil ustanovljen kot zatočišče za

aristokrate v 11. stoletju. Danas je v njem galerija antičnih olj na platnu z motivi Raba iz leta 1638. V

samostanu še vedno živijo nune, ki obdelujejo vrt in izdelujejo različne spominke.

Od samostana sva se sprehodila skozi park, ki ga zaradi teme nisva dobro opazila. Podala pa sva se do osvetljene razgledne točke, kjer sva dobila še malo razgleda na okolico, ugotavljala sva v kateri smeri je otok Pag na katerem sva dopustovala lani.

Cerkev je prava zakladnica dragocenih slik, različnih relikvij in relikvijarjev, med katerimi je najbolj

spoštovana lobanja sv. Kristoforja, zavetnika Raba, ki je rešil otok in njegove prebivalce ter umrl kot

mučenik.

KATEDRALA VNEBOVZETJA BLAŽENE DEVICE MARIJE

Verjetno je bila zgrajena v 4. stoletju kot zgodnjekrščanska cerkev, kasneje pa je bila preurejena v

romanskem slogu. Posvetil jo je papež Aleksandar III v 12. stoletju. Zadnjič so jo obnovili v 15.

stoletju. Ciborij nad glavnim oltarjem združuje različne arhitekturne sloge, zato ima cerkev velik

pomen. Sprednji del menze krasi kip iz marmorja s podobo sv. Kristoforja, ki z otrokom na ramenih

hodi skozi vodo.

ZVONIK KATEDRALE

Zgrajen je v romanskem slogu nekje v 13. stoletju in je najlepša tovrstna zgradba na hrvaški obali.

Visok je 26 metrov. Prvotno štiristransko kupolo je uničila strela, kasneje so jo prenovili kot

osmerostransko piramido. Vstopnina stane 5€ po osebi.

CERKEV SV. JUSTINE

Cerkev in benediktinski samostan so zgradili med 1573 in 1578. Samostan so zaprli leta 1808 in

danes je v njem muzej z zbirko sakralnih predmetov. Nad oltarjem visi slika iz šole slikarja Ticijana,

ki prikazuje smrt svetega Jožefa.

Vstopnina v cerkev je 4€ po osebi.

Prijetno utrujena od celega dneva sva se z avtom vrnila nazaj v Lopar v najin mirni hotel. Pred nama pa so bile še zadnje ure dopusta.

Zbudila sva se v čudovito jutro obsijano s soncem in na nebu ni bilo niti enega oblaka. Še zadnjič sva se podala na zajtrk kajti čakal naju je dolg dan. Meni bo ta pogled iz restavracije ostal v lepem spominu in v srcu.

Težko se bo posloviti od tega malega raja, tega brezskrbnega dopusta. Po 22 letih sem prišla sem in znova bo treba odditi, tako hitro je minilo teh nekaj dni, s tako hitrostjo, da komaj verjameva.

Nisva še želela odditi, nisva še hotela odditi z Raba zato sva vso prtlago odnesla v avto in se namenila na plažo, da imava še nekaj ur za plavanje in uživanje.